Page 136 - Blatnik, Patricia. 2020. Mreža slovenskih splošnih bolnišnic. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 136
Mreža slovenskih splošnih bolnišnic
trgu in se lahko prilagaja le s količino ponudbe, pri čemer s svojo količi-
no ponudbe ni sposoben spreminjati tržnih cen. V razmerah nepopolne
konkurence pa lahko posplošeno domnevamo, da ponudnik s svojo po-
nudbo oblikuje tudi tržne cene in da lahko proda večjo količino blaga le
tako, da zniža svoje ponudbene cene (Koutsoyiannis 1987; You 1995; Taj-
nikar 2006a; 2006b; Rebernik 2008; Krugman in Wells 2013; Pindyck in
Rubinfeld 2013; Mankiw 2014; Besanko, Braeutigam in Rockett 2015).
Ključno za določitev optimalne velikost izvajalca zdravstvene de-
javnosti je poznavanje osnovnih zakonitosti mikroekonomske teorije
podjetja, ki veljajo tudi za izvajalca sekundarne zdravstvene dejavnosti.
Kratkoročna analiza tako temelji na domnevi, da izvajalec zdravstvene
dejavnosti posluje v razmerah, ko so vsaj nekateri dejavniki po obsegu fi-
ksni in nespremenljivi. Tako predpostavljamo, da so proizvodne zmoglji-
136 vosti v obliki operacijskih dvoran, zgradb, zemlje in podobno za izvajalca
zdravstvene dejavnosti dane. Ob fiksnih proizvodnih dejavnikih pa naj bi
obstajali tudi variabilni proizvodni dejavniki. Pri tem predpostavljamo,
da je ključen variabilni proizvodni dejavnik v osnovi delo, ki ga v splošni
bolnišnici predstavljajo zdravniki, medicinske sestre in drugo zdravstve-
no ter nezdravstveno osebje. Za kratkoročno analizo je tako značilno, da
izvajalec zdravstvene dejavnosti vodi in opravlja bolnišnico ob danih pro-
izvodnih zmogljivostih in spremenljivih možnostih zaposlovanja dela. Ta
analiza temelji tudi na domnevi o tako imenovanih naraščajočih in pada-
jočih donosih variabilnega proizvodnega dejavnika. Ta domneva pomeni,
da se produktivnost izvajalcev najprej povečuje, če ob fiksnem proizvo-
dnem dejavniku zdravstvene dejavnosti zaposlujejo vse več in več varia-
bilnega proizvodnega dejavnika, po določeni točki pa je količina fiksne-
ga proizvodnega dejavnika takšna, da učinkovito povečanje variabilnega
proizvodnega dejavnika ni več mogoče.
Naraščajoči in padajoči donosi variabilnega proizvodnega dejavni-
ka se tako pri izvajalcih zdravstvene dejavnosti izrazijo v tipični U-obliki
povprečnih stroškov. Ob vse večjem zaposlovanju variabilnega proizvo-
dnega dejavnika ob danih proizvodnih zmogljivostih povprečni stroški
najprej padajo, dosežejo svoj minimum, potem pa začnejo naraščati. Spre-
membe povprečnih stroškov izražajo tako imenovani mejni stroški. Ti
nam povedo, za koliko se spremenijo celotni stroški, če zaposlimo dodat-
no enoto variabilnega proizvodnega dejavnika. Dokler so mejni stroški
manjši od povprečnih, se povprečni stroški zmanjšujejo, ko pa mejni stro-
ški postanejo večji od povprečnih, se začnejo povprečni stroški povečeva-
ti. Mejni stroški izvajalcev zdravstvene dejavnosti imajo prav tako značil-
no U-obliko, tečejo pa na tako, da sekajo povprečne stroške skozi njihovo
trgu in se lahko prilagaja le s količino ponudbe, pri čemer s svojo količi-
no ponudbe ni sposoben spreminjati tržnih cen. V razmerah nepopolne
konkurence pa lahko posplošeno domnevamo, da ponudnik s svojo po-
nudbo oblikuje tudi tržne cene in da lahko proda večjo količino blaga le
tako, da zniža svoje ponudbene cene (Koutsoyiannis 1987; You 1995; Taj-
nikar 2006a; 2006b; Rebernik 2008; Krugman in Wells 2013; Pindyck in
Rubinfeld 2013; Mankiw 2014; Besanko, Braeutigam in Rockett 2015).
Ključno za določitev optimalne velikost izvajalca zdravstvene de-
javnosti je poznavanje osnovnih zakonitosti mikroekonomske teorije
podjetja, ki veljajo tudi za izvajalca sekundarne zdravstvene dejavnosti.
Kratkoročna analiza tako temelji na domnevi, da izvajalec zdravstvene
dejavnosti posluje v razmerah, ko so vsaj nekateri dejavniki po obsegu fi-
ksni in nespremenljivi. Tako predpostavljamo, da so proizvodne zmoglji-
136 vosti v obliki operacijskih dvoran, zgradb, zemlje in podobno za izvajalca
zdravstvene dejavnosti dane. Ob fiksnih proizvodnih dejavnikih pa naj bi
obstajali tudi variabilni proizvodni dejavniki. Pri tem predpostavljamo,
da je ključen variabilni proizvodni dejavnik v osnovi delo, ki ga v splošni
bolnišnici predstavljajo zdravniki, medicinske sestre in drugo zdravstve-
no ter nezdravstveno osebje. Za kratkoročno analizo je tako značilno, da
izvajalec zdravstvene dejavnosti vodi in opravlja bolnišnico ob danih pro-
izvodnih zmogljivostih in spremenljivih možnostih zaposlovanja dela. Ta
analiza temelji tudi na domnevi o tako imenovanih naraščajočih in pada-
jočih donosih variabilnega proizvodnega dejavnika. Ta domneva pomeni,
da se produktivnost izvajalcev najprej povečuje, če ob fiksnem proizvo-
dnem dejavniku zdravstvene dejavnosti zaposlujejo vse več in več varia-
bilnega proizvodnega dejavnika, po določeni točki pa je količina fiksne-
ga proizvodnega dejavnika takšna, da učinkovito povečanje variabilnega
proizvodnega dejavnika ni več mogoče.
Naraščajoči in padajoči donosi variabilnega proizvodnega dejavni-
ka se tako pri izvajalcih zdravstvene dejavnosti izrazijo v tipični U-obliki
povprečnih stroškov. Ob vse večjem zaposlovanju variabilnega proizvo-
dnega dejavnika ob danih proizvodnih zmogljivostih povprečni stroški
najprej padajo, dosežejo svoj minimum, potem pa začnejo naraščati. Spre-
membe povprečnih stroškov izražajo tako imenovani mejni stroški. Ti
nam povedo, za koliko se spremenijo celotni stroški, če zaposlimo dodat-
no enoto variabilnega proizvodnega dejavnika. Dokler so mejni stroški
manjši od povprečnih, se povprečni stroški zmanjšujejo, ko pa mejni stro-
ški postanejo večji od povprečnih, se začnejo povprečni stroški povečeva-
ti. Mejni stroški izvajalcev zdravstvene dejavnosti imajo prav tako značil-
no U-obliko, tečejo pa na tako, da sekajo povprečne stroške skozi njihovo
