Page 138 - Blatnik, Patricia. 2020. Mreža slovenskih splošnih bolnišnic. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 138
Mreža slovenskih splošnih bolnišnic
Razprava o optimalni velikosti izvajalca zdravstvene dejavnosti tako
spada v razpravo o njegovem dolgoročnem ravnotežju. Velikost izvajalca
namreč lahko spreminjamo le, če domnevamo, da noben proizvodni de-
javnik ni za bolnišnico fiksen, kar je definicija dolgega roka. Šele v dol-
goročni analizi torej domnevamo, da se lahko spreminjajo tudi proizvo-
dne zmogljivosti. Dolgoročna analiza je v osnovi opredeljena kot analiza
razmer, v katerih so vsi proizvodni dejavniki variabilni, kar pomeni, da
jih ponudnik lahko poljubno spreminja z vidika njihove velikosti. V pra-
ksi to pomeni, da lahko bolnišnica ne le zaposluje dodatne delavce, kupu-
je več materiala, porabi več elektrike, pač pa lahko kupi tudi nove stroje,
gradi večje zgradbe, pridobi patente in podobno.
Pri povečevanju vseh dejavnikov nastajajo določeni donosi, ki jih v
tem primeru imenujemo donosi obsega. Sestavljeni so iz tako imenova-
138 nih ekonomij obsega in disekonomij obsega. Ekonomije obsega so pos-
ledica spoznanja, da dolgoročni povprečni stroški padajo, če povečuje-
mo vse proizvodne dejavnike, torej tako tiste, ki so v kratkoročni analizi
fiksni, kot tudi tiste, ki so v kratkoročni analizi variabilni. Ta domne-
va naj bi bila povezana z učinki tehnologije. Z večanjem podjetja prihaja
do podrobnejše delitve dela, do večje specializacije in s tem tudi do večje
učinkovitosti vseh proizvodnih dejavnikov, ki sodelujejo v proizvodnem
procesu. Hkrati je takšna delitev dela povezana tudi z določenimi učinki
tako imenovane družbene delitve dela, to je delitve dela med ponudniki,
ki prav tako vpliva na povečanje učinkovitosti podjetniških dejavnikov.
Običajno domnevamo, da te ekonomije sprva delujejo zelo izrazito, po-
tem pa se njihova moč z velikostjo izvajalca zmanjšuje in zato pri določe-
ni velikosti podjetja prenehajo delovati (Johnston 1960; Tajnikar 2006a;
2006b; Rebernik 2008; Henderson 2011; Messner 2013; Pindyck in Ru-
binfeld 2013).
V okviru mikroekonomske teorije podjetja oziroma znotraj dolgo-
ročne analize izpostavljamo poseben dejavnik, ki ne pride pretirano do
izraza pri kratkoročni analizi, in ki vsaj v kratkoročni analizi ni sestav-
ni del podjetja. To so poslovne in podjetniške sposobnosti upravljanja,
nadzora in sprejemanja tveganja. Prav ti dejavniki dolgoročnega poslova-
nja naj bi bili v dolgoročni analizi edini fiksen dejavnik, ki ga ni mogoče
spreminjati, kar pomeni, da povzročajo disekonomije obsega. Sposobnos-
ti vodenja in podjetništva vplivajo na učinkovitost organizacije znotraj
podjetja (Johnston 1960; Tajnikar 2006a; 2006b; Rebernik 2008; Hen-
derson 2011; Messner 2013; Pindyck in Rubinfeld 2013). To pomeni, da
dolgoročno splošne bolnišnice ne smemo upravljati zgolj kot množico de-
lavcev in opreme, pač pa moramo razumeti, da je splošna bolnišnica pred-
Razprava o optimalni velikosti izvajalca zdravstvene dejavnosti tako
spada v razpravo o njegovem dolgoročnem ravnotežju. Velikost izvajalca
namreč lahko spreminjamo le, če domnevamo, da noben proizvodni de-
javnik ni za bolnišnico fiksen, kar je definicija dolgega roka. Šele v dol-
goročni analizi torej domnevamo, da se lahko spreminjajo tudi proizvo-
dne zmogljivosti. Dolgoročna analiza je v osnovi opredeljena kot analiza
razmer, v katerih so vsi proizvodni dejavniki variabilni, kar pomeni, da
jih ponudnik lahko poljubno spreminja z vidika njihove velikosti. V pra-
ksi to pomeni, da lahko bolnišnica ne le zaposluje dodatne delavce, kupu-
je več materiala, porabi več elektrike, pač pa lahko kupi tudi nove stroje,
gradi večje zgradbe, pridobi patente in podobno.
Pri povečevanju vseh dejavnikov nastajajo določeni donosi, ki jih v
tem primeru imenujemo donosi obsega. Sestavljeni so iz tako imenova-
138 nih ekonomij obsega in disekonomij obsega. Ekonomije obsega so pos-
ledica spoznanja, da dolgoročni povprečni stroški padajo, če povečuje-
mo vse proizvodne dejavnike, torej tako tiste, ki so v kratkoročni analizi
fiksni, kot tudi tiste, ki so v kratkoročni analizi variabilni. Ta domne-
va naj bi bila povezana z učinki tehnologije. Z večanjem podjetja prihaja
do podrobnejše delitve dela, do večje specializacije in s tem tudi do večje
učinkovitosti vseh proizvodnih dejavnikov, ki sodelujejo v proizvodnem
procesu. Hkrati je takšna delitev dela povezana tudi z določenimi učinki
tako imenovane družbene delitve dela, to je delitve dela med ponudniki,
ki prav tako vpliva na povečanje učinkovitosti podjetniških dejavnikov.
Običajno domnevamo, da te ekonomije sprva delujejo zelo izrazito, po-
tem pa se njihova moč z velikostjo izvajalca zmanjšuje in zato pri določe-
ni velikosti podjetja prenehajo delovati (Johnston 1960; Tajnikar 2006a;
2006b; Rebernik 2008; Henderson 2011; Messner 2013; Pindyck in Ru-
binfeld 2013).
V okviru mikroekonomske teorije podjetja oziroma znotraj dolgo-
ročne analize izpostavljamo poseben dejavnik, ki ne pride pretirano do
izraza pri kratkoročni analizi, in ki vsaj v kratkoročni analizi ni sestav-
ni del podjetja. To so poslovne in podjetniške sposobnosti upravljanja,
nadzora in sprejemanja tveganja. Prav ti dejavniki dolgoročnega poslova-
nja naj bi bili v dolgoročni analizi edini fiksen dejavnik, ki ga ni mogoče
spreminjati, kar pomeni, da povzročajo disekonomije obsega. Sposobnos-
ti vodenja in podjetništva vplivajo na učinkovitost organizacije znotraj
podjetja (Johnston 1960; Tajnikar 2006a; 2006b; Rebernik 2008; Hen-
derson 2011; Messner 2013; Pindyck in Rubinfeld 2013). To pomeni, da
dolgoročno splošne bolnišnice ne smemo upravljati zgolj kot množico de-
lavcev in opreme, pač pa moramo razumeti, da je splošna bolnišnica pred-
