Page 139 - Blatnik, Patricia. 2020. Mreža slovenskih splošnih bolnišnic. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 139
Optimalna velikost izvajalcev zdravstvene dejavnosti 139
vsem družbena organizacija, ki jo je treba upravljati. Na upravljanje take
družbene organizacije pa je vezan omejen dejavnik vodstvenih in pod-
jetniških sposobnosti. Prav upravljanje, ki obsega odločanje, uresničeva-
nje odločitev, nadzor in sprejemanje ter razumevanje številnih informa-
cij znotraj bolnišnice, sproža nastajanje njihovih disekonomij obsega. To
pomeni, da, čim večji bo izvajalec zdravstvene dejavnosti, tem teže ga bo
učinkovito upravljati kot družbeno organizacijo. To pa potem posledič-
no vpliva na nastajanje padajočih donosov obsega in naraščanje dolgoroč-
nih povprečnih stroškov.
Optimalna velikost izvajalca sekundarne zdravstvene dejavnosti je
potem vsaj v osnovi opredeljena s točko, pri kateri kombiniranje ekonomij
obsega in disekonomij obsega vodi do dolgoročnih minimalnih povpreč-
nih stroškov. Dolgoročni minimalni povprečni stroški pa niso nič druge-
ga kot povprečni stroški tistega obrata in tipa obrata, ki dajejo hkrati tudi
kratkoročne minimalne povprečne stroške. Znotraj mikroekonomske te-
orije trg pripelje do take velikosti, če konkurenca zniža cene na raven dol-
goročnih minimalnih povprečnih stroškov popolnega konkurenta in če
ta maksimira dobiček. Maksimiranje dobička zahteva izenačitev njego-
vih dolgoročnih mejnih stroškov z dano ceno na trgu. To pa se zgodi pri
dolgoročnih minimalnih povprečnih stroških, ko je cena na ravni najniž-
jih dolgoročnih povprečnih stroškov popolnega konkurenta (Johnston
1960; Koutsoyiannis 1987; Posnett 2002; Tajnikar 2006a; 2006b; McGu-
igan, Moyer in Harris 2008; Rebernik 2008; Henderson 2011; Kristen-
sen idr. 2013; Messner 2013; Pindyck in Rubinfeld 2013; Mankiw 2014;
Besanko, Braeutigam in Rockett 2015). Enako torej velja tudi za izvajalca
zdravstvene dejavnosti. Optimalna velikost splošne bolnišnice je torej pri
minimumu njenih dolgoročnih povprečnih stroškov, če plačnik zdrav
stvenih storitev postavi ceno na raven dolgoročnih minimalnih povpreč-
nih stroškov in če splošna bolnišnica sledi cilju minimiranja stroškov ter
maksimiranja prihodkov. Če je cena na trgu nad minimalnimi dolgoroč-
nimi povprečnimi stroški, sta optimalen obseg proizvodnje in ustrezna
velikost splošne bolnišnice večja, saj mejni stroški naraščajo s količino po-
nudbe. Optimalno velikost izvajalca zdravstvene dejavnosti grafično pri-
kazujemo v sliki 15.
Teoretične iztočnice optimalne velikosti podjetja znotraj mikro
ekonomske teorije lahko torej uporabimo tudi kot podlago za definira-
nje optimalne velikosti izvajalca sekundarne zdravstvene dejavnosti. To
je skladno s predpostavko, da se izvajalci v javni lasti obnašajo racional-
no in minimirajo stroške oziroma maksimirajo prihodke, kar je ključno
za opredelitev optimalne velikosti. Ker gre pri razpravi o velikosti ponu-
vsem družbena organizacija, ki jo je treba upravljati. Na upravljanje take
družbene organizacije pa je vezan omejen dejavnik vodstvenih in pod-
jetniških sposobnosti. Prav upravljanje, ki obsega odločanje, uresničeva-
nje odločitev, nadzor in sprejemanje ter razumevanje številnih informa-
cij znotraj bolnišnice, sproža nastajanje njihovih disekonomij obsega. To
pomeni, da, čim večji bo izvajalec zdravstvene dejavnosti, tem teže ga bo
učinkovito upravljati kot družbeno organizacijo. To pa potem posledič-
no vpliva na nastajanje padajočih donosov obsega in naraščanje dolgoroč-
nih povprečnih stroškov.
Optimalna velikost izvajalca sekundarne zdravstvene dejavnosti je
potem vsaj v osnovi opredeljena s točko, pri kateri kombiniranje ekonomij
obsega in disekonomij obsega vodi do dolgoročnih minimalnih povpreč-
nih stroškov. Dolgoročni minimalni povprečni stroški pa niso nič druge-
ga kot povprečni stroški tistega obrata in tipa obrata, ki dajejo hkrati tudi
kratkoročne minimalne povprečne stroške. Znotraj mikroekonomske te-
orije trg pripelje do take velikosti, če konkurenca zniža cene na raven dol-
goročnih minimalnih povprečnih stroškov popolnega konkurenta in če
ta maksimira dobiček. Maksimiranje dobička zahteva izenačitev njego-
vih dolgoročnih mejnih stroškov z dano ceno na trgu. To pa se zgodi pri
dolgoročnih minimalnih povprečnih stroških, ko je cena na ravni najniž-
jih dolgoročnih povprečnih stroškov popolnega konkurenta (Johnston
1960; Koutsoyiannis 1987; Posnett 2002; Tajnikar 2006a; 2006b; McGu-
igan, Moyer in Harris 2008; Rebernik 2008; Henderson 2011; Kristen-
sen idr. 2013; Messner 2013; Pindyck in Rubinfeld 2013; Mankiw 2014;
Besanko, Braeutigam in Rockett 2015). Enako torej velja tudi za izvajalca
zdravstvene dejavnosti. Optimalna velikost splošne bolnišnice je torej pri
minimumu njenih dolgoročnih povprečnih stroškov, če plačnik zdrav
stvenih storitev postavi ceno na raven dolgoročnih minimalnih povpreč-
nih stroškov in če splošna bolnišnica sledi cilju minimiranja stroškov ter
maksimiranja prihodkov. Če je cena na trgu nad minimalnimi dolgoroč-
nimi povprečnimi stroški, sta optimalen obseg proizvodnje in ustrezna
velikost splošne bolnišnice večja, saj mejni stroški naraščajo s količino po-
nudbe. Optimalno velikost izvajalca zdravstvene dejavnosti grafično pri-
kazujemo v sliki 15.
Teoretične iztočnice optimalne velikosti podjetja znotraj mikro
ekonomske teorije lahko torej uporabimo tudi kot podlago za definira-
nje optimalne velikosti izvajalca sekundarne zdravstvene dejavnosti. To
je skladno s predpostavko, da se izvajalci v javni lasti obnašajo racional-
no in minimirajo stroške oziroma maksimirajo prihodke, kar je ključno
za opredelitev optimalne velikosti. Ker gre pri razpravi o velikosti ponu-
