Page 15 - Blatnik, Patricia. 2020. Mreža slovenskih splošnih bolnišnic. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 15
Uvod 15
kundarno raven zdravstvene dejavnosti namenja največ sredstev, name-
njenih izvajanju zdravstvenega varstva. Bolnišnična dejavnost bo kljub
naraščajočemu pomenu primarne ravni zdravstvene dejavnosti tudi v pri-
hodnje zahtevala velik delež finančnih sredstev, ki se namenjajo za zdrav
stveno varstvo. Skladno s tem je preučevanje delovanja bolnišnične dejav-
nosti še posebej pomembno, saj je z optimizacijo sekundarne zdravstvene
dejavnosti mogoče ustvariti pomembne prihranke v celotnem sistemu
zdravstvenega varstva.
Opredeljevanje mreže sekundarne zdravstvene dejavnosti je poveza-
no s funkcijo zdravstvenega varstva. Zdravstvena funkcija ima namreč
specifično obliko in vsebuje tri korake. V teh treh korakih ugotavlja-
mo učinkovitost in uspešnost zdravstvenega varstva. V prvem koraku se
vzpostavlja odnos med inputi in outputi v obliki zdravstvenih storitev
(Feldstein 2011). Prav v tem odnosu se oblikuje ekonomska učinkovitost
v obliki tehnične, alokacijske in stroškovne učinkovitosti (Debreu 1951;
Koopmans 1951; Farrell 1957; Coelli, Prasada Rao in Battese 1998; Zhu
2003; Coelli idr. 2005). Dejavniki teh učinkovitosti so različni, oblika
mreže zdravstvenega varstva pa lahko vpliva nanje preko večje ali manjše
stopnje koncentracije zdravstvenih dejavnosti. Ta namreč odloča o veli-
kosti izvajalcev. Velikost izvajalcev tako predstavlja pomemben dejavnik
njihove učinkovitosti. Tako v teoriji kot v praksi zato govorimo o opti-
malni velikosti izvajalcev (Pindyck in Rubinfeld 2013; Mankiw 2014).
Ustrezna stopnja koncentracije zdravstvenih dejavnosti oziroma opti-
malna velikost zdravstvenih izvajalcev je torej povezana s prvim korakom
zdravstvene funkcije. S tem korakom je tako povezan cilj doseganja eko-
nomske učinkovitosti izvajalcev v mreži zdravstvenega varstva.
Drugi korak zdravstvene funkcije je vezan na odnos med obsegom
in vrsto zdravstvenih storitev ter zdravjem prebivalstva (Feldstein 2011).
Ekonomska učinkovitost tako ni povezana z drugim korakom zdrav
stvene funkcije, slednje pa velja tudi za tretji korak zdravstvene funkcije,
ki vzpostavlja odnos med zdravjem prebivalstva in koristnostjo, ki jo to
zdravje prinaša posamezniku (Zweifel, Breyer in Kifmann 2009). Sta pa
drugi in zlasti tretji korak zdravstvene funkcije povezan s ciljem zdrav
stvene storitve čim bolj približati posameznemu prebivalcu in s tem do-
seči večjo stopnjo dostopnosti zdravstvenega varstva. To pomeni, da čim
bližje so lokacijsko storitve zdravstvenega varstva bolniku, tem bolj lah-
ko ob enakem obsegu in strukturi prispevajo k zdravju prebivalstva. Po
drugi strani pa naj bi veljalo, da dostopnost zdravstvenih storitev prebi-
valstvu in zlasti bolnikom sama po sebi vpliva na koristnost, ki jo te sto-
ritve lahko izzovejo pri bolnikih. Domnevamo torej, da je dostopnost
kundarno raven zdravstvene dejavnosti namenja največ sredstev, name-
njenih izvajanju zdravstvenega varstva. Bolnišnična dejavnost bo kljub
naraščajočemu pomenu primarne ravni zdravstvene dejavnosti tudi v pri-
hodnje zahtevala velik delež finančnih sredstev, ki se namenjajo za zdrav
stveno varstvo. Skladno s tem je preučevanje delovanja bolnišnične dejav-
nosti še posebej pomembno, saj je z optimizacijo sekundarne zdravstvene
dejavnosti mogoče ustvariti pomembne prihranke v celotnem sistemu
zdravstvenega varstva.
Opredeljevanje mreže sekundarne zdravstvene dejavnosti je poveza-
no s funkcijo zdravstvenega varstva. Zdravstvena funkcija ima namreč
specifično obliko in vsebuje tri korake. V teh treh korakih ugotavlja-
mo učinkovitost in uspešnost zdravstvenega varstva. V prvem koraku se
vzpostavlja odnos med inputi in outputi v obliki zdravstvenih storitev
(Feldstein 2011). Prav v tem odnosu se oblikuje ekonomska učinkovitost
v obliki tehnične, alokacijske in stroškovne učinkovitosti (Debreu 1951;
Koopmans 1951; Farrell 1957; Coelli, Prasada Rao in Battese 1998; Zhu
2003; Coelli idr. 2005). Dejavniki teh učinkovitosti so različni, oblika
mreže zdravstvenega varstva pa lahko vpliva nanje preko večje ali manjše
stopnje koncentracije zdravstvenih dejavnosti. Ta namreč odloča o veli-
kosti izvajalcev. Velikost izvajalcev tako predstavlja pomemben dejavnik
njihove učinkovitosti. Tako v teoriji kot v praksi zato govorimo o opti-
malni velikosti izvajalcev (Pindyck in Rubinfeld 2013; Mankiw 2014).
Ustrezna stopnja koncentracije zdravstvenih dejavnosti oziroma opti-
malna velikost zdravstvenih izvajalcev je torej povezana s prvim korakom
zdravstvene funkcije. S tem korakom je tako povezan cilj doseganja eko-
nomske učinkovitosti izvajalcev v mreži zdravstvenega varstva.
Drugi korak zdravstvene funkcije je vezan na odnos med obsegom
in vrsto zdravstvenih storitev ter zdravjem prebivalstva (Feldstein 2011).
Ekonomska učinkovitost tako ni povezana z drugim korakom zdrav
stvene funkcije, slednje pa velja tudi za tretji korak zdravstvene funkcije,
ki vzpostavlja odnos med zdravjem prebivalstva in koristnostjo, ki jo to
zdravje prinaša posamezniku (Zweifel, Breyer in Kifmann 2009). Sta pa
drugi in zlasti tretji korak zdravstvene funkcije povezan s ciljem zdrav
stvene storitve čim bolj približati posameznemu prebivalcu in s tem do-
seči večjo stopnjo dostopnosti zdravstvenega varstva. To pomeni, da čim
bližje so lokacijsko storitve zdravstvenega varstva bolniku, tem bolj lah-
ko ob enakem obsegu in strukturi prispevajo k zdravju prebivalstva. Po
drugi strani pa naj bi veljalo, da dostopnost zdravstvenih storitev prebi-
valstvu in zlasti bolnikom sama po sebi vpliva na koristnost, ki jo te sto-
ritve lahko izzovejo pri bolnikih. Domnevamo torej, da je dostopnost
