Page 18 - Blatnik, Patricia. 2020. Mreža slovenskih splošnih bolnišnic. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 18
Mreža slovenskih splošnih bolnišnic
nimi inputi in outputi. V primeru podjetja govorimo o razmerju med po-
rabljenimi proizvodnimi dejavniki in obsegom proizvodnje. S pojmom
učinkovitost ponazarjamo ekonomsko učinkovitost, ki se kaže v obliki
tehnične, alokacijske in stroškovne učinkovitosti. Iztočnice znotraj eko-
nomske teorije, ki govorijo o učinkovitosti podjetij, lahko uporabimo
tudi pri definiranju učinkovitosti izvajalcev zdravstvene dejavnosti.
Opredelitev pojma učinkovitost znotraj ekonomske teorije
Prvo opredelitev pojma učinkovitost v ekonomski teoriji je podal Farrell
(1957); ta temeljil na delu Debreua (1951) in Koopmansa (1951). Farrell je
uvedel pojem relativne učinkovitosti, v katerem je učinkovitost osrednje
enote za sprejemanje poslovnih odločitev (angl. decision making unit)
lahko v primerjal z učinkovitostjo druge enote. Opredelil je tri vrste učin-
18 kovitosti – tehnično učinkovitost, alokacijsko učinkovitost in stroškovno
oziroma ekonomsko učinkovitost. Farrell je v svojem besedilu za pojmo-
vanje alokacijske učinkovitosti uporabil izraz »učinkovitost cen«, eko-
nomsko učinkovitost pa je opredelili kot »splošno učinkovitost«. Teh-
nična učinkovitost se nanaša na spodobnost proizvajalca, da dani obseg
outputa proizvede z minimalnim obsegom inputov. Kot tehnično učin-
kovitega proizvajalca lahko opredelimo tudi tistega, ki z danimi inputi
proizvede največji možen obseg outputov. Prva možnost je torej mera teh-
nične učinkovitosti, usmerjena k inputom, medtem ko drugo možnost
imenujemo mera tehnične učinkovitosti, usmerjena k outputom. Alo-
kacijsko učinkovitost proizvajalec doseže, če za proizvodnjo določenega
obsega outputa uporablja ustrezno kombinacijo inputov glede na njiho-
ve relativne cene. Medtem ko lahko proizvajalec določeno raven outpu-
ta proizvede z različno kombinacijo inputov, je proizvajalec alokacijsko
učinkovit le, če se inputi kombinirajo na način, ki omogoča proizvodnjo z
najnižjimi možnimi stroški. Tehnična in alokacijska učinkovitost sta dve
sestavini skupne stroškovne učinkovitosti, ki jo imenujemo tudi ekonom-
ska učinkovitost (Farrell 1957). Stroškovna oziroma ekonomska učinko-
vitost je opredeljena kot produkt tehnične in alokacijske učinkovitosti.
Proizvajalec je torej stroškovno učinkovit, če je hkrati tehnično in tudi
alokacijsko učinkovit (Debreu 1951; Farrell 1957; Coelli, Prasada Rao in
Battese 1998; Coelli idr. 2005; Daraio in Simar 2007; Fried, Lovell in
Schmidt 2008; Greene 2008).
Tehnična učinkovitost
Proizvajalci so tehnično učinkoviti, če proizvajajo določen obseg outputa
v maksimalnem obsegu glede na razpoložljivo tehnologijo in razpoložlji-
nimi inputi in outputi. V primeru podjetja govorimo o razmerju med po-
rabljenimi proizvodnimi dejavniki in obsegom proizvodnje. S pojmom
učinkovitost ponazarjamo ekonomsko učinkovitost, ki se kaže v obliki
tehnične, alokacijske in stroškovne učinkovitosti. Iztočnice znotraj eko-
nomske teorije, ki govorijo o učinkovitosti podjetij, lahko uporabimo
tudi pri definiranju učinkovitosti izvajalcev zdravstvene dejavnosti.
Opredelitev pojma učinkovitost znotraj ekonomske teorije
Prvo opredelitev pojma učinkovitost v ekonomski teoriji je podal Farrell
(1957); ta temeljil na delu Debreua (1951) in Koopmansa (1951). Farrell je
uvedel pojem relativne učinkovitosti, v katerem je učinkovitost osrednje
enote za sprejemanje poslovnih odločitev (angl. decision making unit)
lahko v primerjal z učinkovitostjo druge enote. Opredelil je tri vrste učin-
18 kovitosti – tehnično učinkovitost, alokacijsko učinkovitost in stroškovno
oziroma ekonomsko učinkovitost. Farrell je v svojem besedilu za pojmo-
vanje alokacijske učinkovitosti uporabil izraz »učinkovitost cen«, eko-
nomsko učinkovitost pa je opredelili kot »splošno učinkovitost«. Teh-
nična učinkovitost se nanaša na spodobnost proizvajalca, da dani obseg
outputa proizvede z minimalnim obsegom inputov. Kot tehnično učin-
kovitega proizvajalca lahko opredelimo tudi tistega, ki z danimi inputi
proizvede največji možen obseg outputov. Prva možnost je torej mera teh-
nične učinkovitosti, usmerjena k inputom, medtem ko drugo možnost
imenujemo mera tehnične učinkovitosti, usmerjena k outputom. Alo-
kacijsko učinkovitost proizvajalec doseže, če za proizvodnjo določenega
obsega outputa uporablja ustrezno kombinacijo inputov glede na njiho-
ve relativne cene. Medtem ko lahko proizvajalec določeno raven outpu-
ta proizvede z različno kombinacijo inputov, je proizvajalec alokacijsko
učinkovit le, če se inputi kombinirajo na način, ki omogoča proizvodnjo z
najnižjimi možnimi stroški. Tehnična in alokacijska učinkovitost sta dve
sestavini skupne stroškovne učinkovitosti, ki jo imenujemo tudi ekonom-
ska učinkovitost (Farrell 1957). Stroškovna oziroma ekonomska učinko-
vitost je opredeljena kot produkt tehnične in alokacijske učinkovitosti.
Proizvajalec je torej stroškovno učinkovit, če je hkrati tehnično in tudi
alokacijsko učinkovit (Debreu 1951; Farrell 1957; Coelli, Prasada Rao in
Battese 1998; Coelli idr. 2005; Daraio in Simar 2007; Fried, Lovell in
Schmidt 2008; Greene 2008).
Tehnična učinkovitost
Proizvajalci so tehnično učinkoviti, če proizvajajo določen obseg outputa
v maksimalnem obsegu glede na razpoložljivo tehnologijo in razpoložlji-
