Page 27 - Blatnik, Patricia. 2020. Mreža slovenskih splošnih bolnišnic. Koper: Založba Univerze na Primorskem

Učinkovitost izvajalcev zdravstvene dejavnosti

inputov ter če se inputi kombinirajo na način, ki omogoča proizvodnjo
določenega obsega outputa z najnižjimi možnimi stroški. Proizvajalci
morajo torej poleg optimalne količine in kombinacije inputov proizvaja-
ti še z najnižjimi možnimi stroški (Coelli, Prasada Rao in Battese 1998;
Coelli idr. 2005; Daraio in Simar 2007; Fried, Lovell in Schmidt 2008;
Greene 2008).

27

Slika 7: Stroškovna učinkovitost, usmerjena k inputom
Vir: prirejeno po Coelli idr. (2005, 52).

Proizvajalec je lahko stroškovno neučinkovit zaradi dveh razlogov.
Prvič – v primeru tehnične neučinkovitosti, kar pomeni, da se ne naha-
ja na izokvanti (D). V tem primeru proizvajalec uporablja prevelike koli-
čine inputov za proizvodnjo določenega obsega outputa. Drugič – zaradi
alokacijske neučinkovitosti, kar pomeni, da se ne nahaja na premici mini-
malnih stroškov (C). Proizvajalec bo stroškovno neučinkovit, če bo upo-
rabljal sicer tehnično učinkovito kombinacijo inputov, vendar ta hkra-
ti ne bo ustrezna glede na relativne cene inputov. To pomeni, da bo v tem
primeru sicer dosegal tehnično učinkovitost, vendar na drugi strani ne
bo dosegal alokacijske učinkovitosti. Skladno s tem lahko opredelimo, da
obstajata dve sestavini skupne stroškovne učinkovitosti. Prva sestavina je
tehnična učinkovitost, druga sestavina pa je alokacijska učinkovitost. Z
drugimi besedami – obstaja več kot en sam vir stroškovne neučinkovito-
sti. Stroškovna neučinkovitost je lahko torej posledica tako tehnične kot
tudi alokacijske neučinkovitosti (Fried, Lovell in Schmidt 2008; Gree-
ne 2008).

Alokacijska in tehnična učinkovitost sta elementa stroškovne učin-
kovitosti. Stroškovna učinkovitost je namreč opredeljena kot produkt
tehnične in alokacijske učinkovitosti. To pomeni, da proizvajalec, ki ne
bo hkrati tako tehnično kot tudi alokacijsko učinkovit, v nobenem pri-