Page 24 - Blatnik, Patricia. 2020. Mreža slovenskih splošnih bolnišnic. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 24
Mreža slovenskih splošnih bolnišnic
jo inputov ob danih cenah. Če razpolagamo s podatki o cenah inputov
in če proizvajalec sledi konceptu minimiranja stroškov in maksimiranja
prihodkov, lahko določimo mere alokacijske učinkovitosti. Alokacijsko
učinkovit proizvajalec pri izbiri inputov izbere ustrezno kombinacijo pro-
izvodnih dejavnikov, na primer dela in kapitala, s katerimi lahko proizve-
de določeno količino proizvodov z najnižjimi povprečnimi stroški glede
na cene surovin in delovne sile, ki prevladujejo (Daraio in Simar 2007).
Če želimo meriti alokacijsko učinkovitost, moramo v koordinat-
nem sistemu poleg produkcijske funkcije opredeliti še premico minimal-
nih stroškov. Grafično to pomeni, da moramo poleg izokvante vrisati še
izokosto. Izokosta povezuje vse tiste točke, ki kažejo tiste kombinacije
proizvodnih dejavnikov pri njihovih danih cenah, ki ohranjajo enako ra-
ven stroškov. Proizvajalec, ki želi minimirati svoje stroške, bo torej iskal
24 točko, v kateri bodo stroški na enoto proizvoda najmanjši, kar prikazu-
je slika 5.
Slika 5: Alokacijski učinkovitost in neučinkovitost, usmerjeni k inputom
Vir: prirejeno po Coelli idr. (2005, 52).
Alokacijska učinkovitost ocenjuje, ali proizvajalec uporablja različne
proizvodne dejavnike oziroma inpute v najboljšem razmerju glede na nji-
hove cene. Naklon premice enakih stroškov ali izokoste, ki je na grafu
označena z AA”, je enak razmerju cen med dvema proizvodnima dejav-
nikoma. Če želi biti proizvajalec alokacijsko učinkovit, mora uporablja-
ti takšno razmerje inputov, da se bo nahajal v točki F. Z drugimi beseda-
mi – mora se nahajati v točki, kjer je premica enakih stroškov tangenta na
produkcijsko funkcijo. V točki F je proizvajalec tako tehnično kot tudi
jo inputov ob danih cenah. Če razpolagamo s podatki o cenah inputov
in če proizvajalec sledi konceptu minimiranja stroškov in maksimiranja
prihodkov, lahko določimo mere alokacijske učinkovitosti. Alokacijsko
učinkovit proizvajalec pri izbiri inputov izbere ustrezno kombinacijo pro-
izvodnih dejavnikov, na primer dela in kapitala, s katerimi lahko proizve-
de določeno količino proizvodov z najnižjimi povprečnimi stroški glede
na cene surovin in delovne sile, ki prevladujejo (Daraio in Simar 2007).
Če želimo meriti alokacijsko učinkovitost, moramo v koordinat-
nem sistemu poleg produkcijske funkcije opredeliti še premico minimal-
nih stroškov. Grafično to pomeni, da moramo poleg izokvante vrisati še
izokosto. Izokosta povezuje vse tiste točke, ki kažejo tiste kombinacije
proizvodnih dejavnikov pri njihovih danih cenah, ki ohranjajo enako ra-
ven stroškov. Proizvajalec, ki želi minimirati svoje stroške, bo torej iskal
24 točko, v kateri bodo stroški na enoto proizvoda najmanjši, kar prikazu-
je slika 5.
Slika 5: Alokacijski učinkovitost in neučinkovitost, usmerjeni k inputom
Vir: prirejeno po Coelli idr. (2005, 52).
Alokacijska učinkovitost ocenjuje, ali proizvajalec uporablja različne
proizvodne dejavnike oziroma inpute v najboljšem razmerju glede na nji-
hove cene. Naklon premice enakih stroškov ali izokoste, ki je na grafu
označena z AA”, je enak razmerju cen med dvema proizvodnima dejav-
nikoma. Če želi biti proizvajalec alokacijsko učinkovit, mora uporablja-
ti takšno razmerje inputov, da se bo nahajal v točki F. Z drugimi beseda-
mi – mora se nahajati v točki, kjer je premica enakih stroškov tangenta na
produkcijsko funkcijo. V točki F je proizvajalec tako tehnično kot tudi
