Page 31 - Blatnik, Patricia. 2020. Mreža slovenskih splošnih bolnišnic. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 31
Učinkovitost izvajalcev zdravstvene dejavnosti
ci, v inputu kapital pa bolniške postelje, oprema, medicinski material in
podobno. Drugič – storitve zdravstvenega varstva ne obravnavamo kot
končni output, temveč kot enega izmed inputov, ki prispevajo k ohranja-
nju in izboljševanju zdravstvenega stanja (H ) . V tem primeru so torej sto-
ritve zdravstvenega varstva zgolj eden od inputov, ki vstopajo v zdravstve-
no funkcijo, ki kaže odnos med zdravjem oziroma zdravstvenim stanjem
na eni strani ter zdravstvenimi storitvami in ostalimi inputi na drugi stra-
ni. To razmerje je moč prikazati z naslednjo enačbo (Feldstein 2011; Do-
šenović Bonča 2014):
= ‘[ = ( ) ]. (2.14)
Če opazujemo zgornjo enačbo, vidimo, da je v zdravstveni ekonomi- 31
ki zdravstvena funkcija definirana na poseben način in vsebuje več kora-
kov. V prvem koraku se vzpostavlja odnos med inputi in outputi v obliki
zdravstvenih storitev. Prav v tem odnosu se oblikuje ekonomska učinko-
vitost v obliki tehnične, alokacijske in stroškovne učinkovitosti. Če že-
limo preučevati učinkovitost izvajalcev zdravstvene dejavnosti, moramo
torej upoštevati prvi korak oziroma ožjo opredelitev zdravstvene funkci-
je. Drugi korak oziroma širša opredelitev zdravstvene funkcije pa je ve-
zana na odnos med obsegom in vrsto zdravstvenih storitev ter zdravjem
prebivalstva. Učinkovitost izvajalcev zdravstvenega varstva ni povezana
s širšo opredelitvijo zdravstvene funkcije. Če upoštevamo drugi korak
zdravstvene funkcije, ki prikazuje odnos med zdravjem oziroma zdrav
stvenim stanjem in zdravstvenimi storitvami kot del inputov, lahko pre-
učujemo uspešnost izvajalcev zdravstvenega varstva (Feldstein 2011; Do-
šenović Bonča 2014).
Preučevanje odnosa med zdravstvenimi storitvami in inputi predsta-
vlja osnovo za merjenje ekonomske učinkovitosti, ki se oblikuje v obliki
tehnične, alokacijske in stroškovne učinkovitosti izvajalcev zdravstvene
dejavnosti. Podobno kot za proizvajalce običajnih vrst dobrin velja tudi
za izvajalce zdravstvenih storitev, da so tehnično učinkoviti, če proizva-
jajo določen obseg zdravstvenih storitev z zaposlitvijo minimalne količi-
ne proizvodnih dejavnikov oziroma inputov glede na razpoložljivo teh-
nologijo. Podobno lahko opredelimo izvajalce zdravstvene dejavnosti kot
tehnično učinkovite v primeru, ko z danimi proizvodnimi dejavniki ozi-
roma inputi in razpoložljivo tehnologijo proizvajajo maksimalen obseg
zdravstvenih storitev. Tehnično učinkovit izvajalec zdravstvene dejavno-
sti tako uporablja najustreznejše razmerje med uporabljenimi inputi in
outputi. V praksi to pomeni, da uporablja najugodnejše razmerje med
ci, v inputu kapital pa bolniške postelje, oprema, medicinski material in
podobno. Drugič – storitve zdravstvenega varstva ne obravnavamo kot
končni output, temveč kot enega izmed inputov, ki prispevajo k ohranja-
nju in izboljševanju zdravstvenega stanja (H ) . V tem primeru so torej sto-
ritve zdravstvenega varstva zgolj eden od inputov, ki vstopajo v zdravstve-
no funkcijo, ki kaže odnos med zdravjem oziroma zdravstvenim stanjem
na eni strani ter zdravstvenimi storitvami in ostalimi inputi na drugi stra-
ni. To razmerje je moč prikazati z naslednjo enačbo (Feldstein 2011; Do-
šenović Bonča 2014):
= ‘[ = ( ) ]. (2.14)
Če opazujemo zgornjo enačbo, vidimo, da je v zdravstveni ekonomi- 31
ki zdravstvena funkcija definirana na poseben način in vsebuje več kora-
kov. V prvem koraku se vzpostavlja odnos med inputi in outputi v obliki
zdravstvenih storitev. Prav v tem odnosu se oblikuje ekonomska učinko-
vitost v obliki tehnične, alokacijske in stroškovne učinkovitosti. Če že-
limo preučevati učinkovitost izvajalcev zdravstvene dejavnosti, moramo
torej upoštevati prvi korak oziroma ožjo opredelitev zdravstvene funkci-
je. Drugi korak oziroma širša opredelitev zdravstvene funkcije pa je ve-
zana na odnos med obsegom in vrsto zdravstvenih storitev ter zdravjem
prebivalstva. Učinkovitost izvajalcev zdravstvenega varstva ni povezana
s širšo opredelitvijo zdravstvene funkcije. Če upoštevamo drugi korak
zdravstvene funkcije, ki prikazuje odnos med zdravjem oziroma zdrav
stvenim stanjem in zdravstvenimi storitvami kot del inputov, lahko pre-
učujemo uspešnost izvajalcev zdravstvenega varstva (Feldstein 2011; Do-
šenović Bonča 2014).
Preučevanje odnosa med zdravstvenimi storitvami in inputi predsta-
vlja osnovo za merjenje ekonomske učinkovitosti, ki se oblikuje v obliki
tehnične, alokacijske in stroškovne učinkovitosti izvajalcev zdravstvene
dejavnosti. Podobno kot za proizvajalce običajnih vrst dobrin velja tudi
za izvajalce zdravstvenih storitev, da so tehnično učinkoviti, če proizva-
jajo določen obseg zdravstvenih storitev z zaposlitvijo minimalne količi-
ne proizvodnih dejavnikov oziroma inputov glede na razpoložljivo teh-
nologijo. Podobno lahko opredelimo izvajalce zdravstvene dejavnosti kot
tehnično učinkovite v primeru, ko z danimi proizvodnimi dejavniki ozi-
roma inputi in razpoložljivo tehnologijo proizvajajo maksimalen obseg
zdravstvenih storitev. Tehnično učinkovit izvajalec zdravstvene dejavno-
sti tako uporablja najustreznejše razmerje med uporabljenimi inputi in
outputi. V praksi to pomeni, da uporablja najugodnejše razmerje med
