Page 23 - Blatnik, Patricia. 2020. Mreža slovenskih splošnih bolnišnic. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 23
Učinkovitost izvajalcev zdravstvene dejavnosti
input x1 . Če predpostavimo, da imamo opravka s konstantnimi dono- 23
si obsega, lahko prikažemo produkcijo funkcijo v dveh dimenzijah. Ta
primer je prikazan na sliki 4, kjer je krivulja produkcijska funkcija SS’ in
točka A ustreza tehnični neučinkovitosti proizvajalca. Pri tem je treba
upoštevati, da tehnično neučinkovit proizvajalec A leži pod krivuljo, saj
krivulja SS’ predstavlja zgornjo mejo proizvodnih možnosti.
Debreu-Farrellova mera tehnične učinkovitosti, usmerjena k outpu-
tom, je opredeljena na način, ki ga ponazarja spodnje razmerje (Debreu
1951; Farrell 1957; Färe, Grosskopf in Lovell 1985 in 1994). Na sliki 4 raz-
dalja AB ponazarja tehnično neučinkovitost, kar predstavlja vrednost, za
katero bi lahko proizvajalec povečal output, ne da bi pri tem povečal ob-
seg zaposlenih inputov. Mero tehnične učinkovitosti, usmerjeno k out
putom, lahko torej ponazorimo z naslednjim razmerjem (Coelli, Prasada
Rao in Battese 1998; Coelli idr. 2005):
TE=0 A / 0 B=d0( x ,q ). (2.3)
Razmerje 0 A/ 0 B je kazalnik stopnje tehnične učinkovitosti proiz
vajalca, ki zavzame vrednost med 0 in 1. Vrednost 1 pomeni, da je proiz
vajalec v celoti tehnično učinkovit, če pa kazalnik zavzame vrednost, ki je
večja od 1, to pomeni, da je proizvajalec tehnično neučinkovit.
Alokacijska učinkovitost
Pri alokacijski učinkovitosti si je treba zastaviti naslednja vprašanja:
»Kakšna je optimalna kombinacija proizvodnih dejavnikov oziroma
inputov, da proizvedemo output z minimalnimi možnimi stroški? Za
koliko lahko povečamo dobiček, če izvedemo preprosto prerazporeditev
inputov oziroma uporabimo drugačno kombinacijo inputov?« Pri aloka-
cijski učinkovitosti mora torej proizvajalec izbrati kombinacijo inputov v
pravih razmerjih glede na njihove cene, kar mu bo omogočilo, da bo out
put proizvajal z najnižjimi povprečnimi stroški. Če je proizvajalec alo-
kacijsko učinkovit, doseže tudi maksimalen dobiček. V tem primeru bo
namreč izbral takšno kombinacijo proizvodnih dejavnikov, pri katerih
bodo stroški na enoto proizvoda najmanjši (Badunenko, Fritsch in Step-
han 2006; Fried, Lovell in Schmidt 2008).
Alokacijsko učinkovitost lahko ocenjujemo, če poznamo cene inpu-
tov. Ocenjevanje alokacijske učinkovitosti brez cen inputov je namreč
precej zahtevno. Nekateri znanstveniki, kot npr. Farrell (1957), so s tem
namenom alokacijsko učinkovitost poimenovali učinkovitost cen, ki
se nanaša na sposobnosti proizvajalca, da izbere optimalno kombinaci-
input x1 . Če predpostavimo, da imamo opravka s konstantnimi dono- 23
si obsega, lahko prikažemo produkcijo funkcijo v dveh dimenzijah. Ta
primer je prikazan na sliki 4, kjer je krivulja produkcijska funkcija SS’ in
točka A ustreza tehnični neučinkovitosti proizvajalca. Pri tem je treba
upoštevati, da tehnično neučinkovit proizvajalec A leži pod krivuljo, saj
krivulja SS’ predstavlja zgornjo mejo proizvodnih možnosti.
Debreu-Farrellova mera tehnične učinkovitosti, usmerjena k outpu-
tom, je opredeljena na način, ki ga ponazarja spodnje razmerje (Debreu
1951; Farrell 1957; Färe, Grosskopf in Lovell 1985 in 1994). Na sliki 4 raz-
dalja AB ponazarja tehnično neučinkovitost, kar predstavlja vrednost, za
katero bi lahko proizvajalec povečal output, ne da bi pri tem povečal ob-
seg zaposlenih inputov. Mero tehnične učinkovitosti, usmerjeno k out
putom, lahko torej ponazorimo z naslednjim razmerjem (Coelli, Prasada
Rao in Battese 1998; Coelli idr. 2005):
TE=0 A / 0 B=d0( x ,q ). (2.3)
Razmerje 0 A/ 0 B je kazalnik stopnje tehnične učinkovitosti proiz
vajalca, ki zavzame vrednost med 0 in 1. Vrednost 1 pomeni, da je proiz
vajalec v celoti tehnično učinkovit, če pa kazalnik zavzame vrednost, ki je
večja od 1, to pomeni, da je proizvajalec tehnično neučinkovit.
Alokacijska učinkovitost
Pri alokacijski učinkovitosti si je treba zastaviti naslednja vprašanja:
»Kakšna je optimalna kombinacija proizvodnih dejavnikov oziroma
inputov, da proizvedemo output z minimalnimi možnimi stroški? Za
koliko lahko povečamo dobiček, če izvedemo preprosto prerazporeditev
inputov oziroma uporabimo drugačno kombinacijo inputov?« Pri aloka-
cijski učinkovitosti mora torej proizvajalec izbrati kombinacijo inputov v
pravih razmerjih glede na njihove cene, kar mu bo omogočilo, da bo out
put proizvajal z najnižjimi povprečnimi stroški. Če je proizvajalec alo-
kacijsko učinkovit, doseže tudi maksimalen dobiček. V tem primeru bo
namreč izbral takšno kombinacijo proizvodnih dejavnikov, pri katerih
bodo stroški na enoto proizvoda najmanjši (Badunenko, Fritsch in Step-
han 2006; Fried, Lovell in Schmidt 2008).
Alokacijsko učinkovitost lahko ocenjujemo, če poznamo cene inpu-
tov. Ocenjevanje alokacijske učinkovitosti brez cen inputov je namreč
precej zahtevno. Nekateri znanstveniki, kot npr. Farrell (1957), so s tem
namenom alokacijsko učinkovitost poimenovali učinkovitost cen, ki
se nanaša na sposobnosti proizvajalca, da izbere optimalno kombinaci-
