Page 44 - Model SMeART in smernice za poslovno sodelovanje med univerzo in gospodarstvom
P. 44
tin Westbomke
dovolj razvite za opravljanje tovrstnih nalog (Geisberger in Broy, 2012a,
str. 134).
Koncept, ki je zelo podoben kfs in se pogosto omenja v povezavi s četrto
industrijsko revolucijo, je t. i. internet stvari (i o t). V znanstveni literatu-
ri lahko opazimo predvsem dve interpretaciji izraza. Nekateri avtorji izraz
definirajo kot sposobnost medsebojnega sodelovanja fizičnih predmetov.
S pomočjo senzorjev, aktuatorjev ali katerihkoli drugih fizičnih predme-
tov z ustreznimi informacijskimi in komunikacijskimi tehnologijami lahko
predmeti komunicirajo in sodelujejo z unikatnimi metodami naslavljanja.
V kontekstu k fs se ta razlaga nanaša na njihovo sposobnost sodelovanja
in pogajanja za dosego skupnega cilja (Hermann idr., 2016, str. 9), zato je
poudarek te interpretacije v zmožnosti povezovanja predmetov z drugimi
predmeti.
Druga pogosta razlaga se nanaša na internet stvari kot na razširitev in-
terneta na vsakdanje predmete (Mattern in Flörkemeier, 2010, str. 107).
Prvi primer te vizije sega v devetdeseta leta, ko je Mark Weiser svojo ide-
jo vseprisotnega računalništva opisal kot »integracijo računalnikov v svet«
(Weiser, 1995). Tako v tistih časih kakor danes se interakcija med človekom
in računalnikom običajno izvaja preko grafičnih uporabniških vmesnikov.
Poleg negativnih vplivov na zdravje, ki jih imajo lahko operaterji pri stal-
nem delu z zasloni, je glavna pomanjkljivost tovrstnih uporabniških vme-
snikov ta, da zahtevajo popolno pozornost operaterja in tako povzročajo
odmaknjenost od okolja. Namesto da bi se računalniki prilagajali potrebam
ljudi, so se ljudje prisiljeni prilagoditi restrikcijam računalniških sistemov.
Zato lahko zamisel o vseprisotnem računalništvu razumemo kot opusti-
tev prevladujočega koncepta grafičnih uporabniških vmesnikov in razvoja
v smeri integracije računalnikov v fizične predmete (Friedewald idr., 2010,
str. 29). Internet stvari vizijo vseprisotnega računalništva združuje z za-
mislijo, da lahko računalniki, ki so integrirani v predmet vsakdanje rabe,
do interneta dostopajo kadarkoli in kjerkoli (Carretero in García, 2014, str.
455). Integracija spletnih storitev omogoča širok spekter možnosti upo-
rabe: vsakdanji predmeti, katerih funkcionalnost je bila pred tem omeje-
na, nenadoma dobijo nove, prilagodljive zmogljivosti digitalnih predme-
tov/naprav (Mattern in Flörkemeier, 2010, str. 107). Z dodajanjem senzor-
jev in aktuatorjev lahko spletno podprti izdelki zaznavajo in neposredno
vplivajo na svoje okolje. Tako koncept interneta stvari predmetom vsakda-
nje rabe omogoča, da postanejo t. i. pametni izdelki s popolnoma novimi
sposobnostmi.
Pogost primer pametnih izdelkov so naprave pametnega doma, kot so
44
dovolj razvite za opravljanje tovrstnih nalog (Geisberger in Broy, 2012a,
str. 134).
Koncept, ki je zelo podoben kfs in se pogosto omenja v povezavi s četrto
industrijsko revolucijo, je t. i. internet stvari (i o t). V znanstveni literatu-
ri lahko opazimo predvsem dve interpretaciji izraza. Nekateri avtorji izraz
definirajo kot sposobnost medsebojnega sodelovanja fizičnih predmetov.
S pomočjo senzorjev, aktuatorjev ali katerihkoli drugih fizičnih predme-
tov z ustreznimi informacijskimi in komunikacijskimi tehnologijami lahko
predmeti komunicirajo in sodelujejo z unikatnimi metodami naslavljanja.
V kontekstu k fs se ta razlaga nanaša na njihovo sposobnost sodelovanja
in pogajanja za dosego skupnega cilja (Hermann idr., 2016, str. 9), zato je
poudarek te interpretacije v zmožnosti povezovanja predmetov z drugimi
predmeti.
Druga pogosta razlaga se nanaša na internet stvari kot na razširitev in-
terneta na vsakdanje predmete (Mattern in Flörkemeier, 2010, str. 107).
Prvi primer te vizije sega v devetdeseta leta, ko je Mark Weiser svojo ide-
jo vseprisotnega računalništva opisal kot »integracijo računalnikov v svet«
(Weiser, 1995). Tako v tistih časih kakor danes se interakcija med človekom
in računalnikom običajno izvaja preko grafičnih uporabniških vmesnikov.
Poleg negativnih vplivov na zdravje, ki jih imajo lahko operaterji pri stal-
nem delu z zasloni, je glavna pomanjkljivost tovrstnih uporabniških vme-
snikov ta, da zahtevajo popolno pozornost operaterja in tako povzročajo
odmaknjenost od okolja. Namesto da bi se računalniki prilagajali potrebam
ljudi, so se ljudje prisiljeni prilagoditi restrikcijam računalniških sistemov.
Zato lahko zamisel o vseprisotnem računalništvu razumemo kot opusti-
tev prevladujočega koncepta grafičnih uporabniških vmesnikov in razvoja
v smeri integracije računalnikov v fizične predmete (Friedewald idr., 2010,
str. 29). Internet stvari vizijo vseprisotnega računalništva združuje z za-
mislijo, da lahko računalniki, ki so integrirani v predmet vsakdanje rabe,
do interneta dostopajo kadarkoli in kjerkoli (Carretero in García, 2014, str.
455). Integracija spletnih storitev omogoča širok spekter možnosti upo-
rabe: vsakdanji predmeti, katerih funkcionalnost je bila pred tem omeje-
na, nenadoma dobijo nove, prilagodljive zmogljivosti digitalnih predme-
tov/naprav (Mattern in Flörkemeier, 2010, str. 107). Z dodajanjem senzor-
jev in aktuatorjev lahko spletno podprti izdelki zaznavajo in neposredno
vplivajo na svoje okolje. Tako koncept interneta stvari predmetom vsakda-
nje rabe omogoča, da postanejo t. i. pametni izdelki s popolnoma novimi
sposobnostmi.
Pogost primer pametnih izdelkov so naprave pametnega doma, kot so
44
