Page 176 - Pucihar, Ilonka. 2023. Moj prijatelj klavir za učitelje: koncepti, veščine in strategije pouka klavirja. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 176
moj pr ijatelj klavir za učitelje: koncepti, veščine in str ategije pouk a klavirja
bolj zaključno obliko avtentične kadence. Plagalne (IV-I) so manj zaključne
kot avtentične, vendar imajo kljub temu zaključno kvaliteto in poudarja-
jo konce fraz. Polkadence, ki zaključijo na dominanti, dajejo občutek ne-
dokončanosti in ustvarjajo občutek nadaljevanja glasbe. Ko učenci slišijo
in prepoznavajo sosledja, ustvarjajo interpretativne odločitve. Avtentične
in plagalne kadence se običajno igrajo z diminuendom od predzadnjega na
zadnji akord. Izjema so razburljivi in glasni konci skladb ali njihovih delov.
Crescendo lahko podpira polkadence in varljive kadence (V-vi). Avtentična
kadenca, še posebej z dominantnim septakordom, naj bi bila zaigrana in-
tenzivneje in bolj odločneje kot ostale kadence v skladbi. Izpostavljanje
tona v basu in sopranu podpira to zaključenost. Prav tako pa se učijo pre-
poznavanja disonanc in sprejemanja odločitev, kako jih bodo igrali – z di-
namičnimi odtenki, artikulacijo, s prožnostjo tempa, z agogičnimi pou-
darki. Za disonance je običajna glasnejša dinamika, ki poudari napetost in
poveča poslušalčev čustveni odziv. Razvez običajno podpira tišja dinami-
ka, ponekod tudi prožnost tempa (Jacobson, 2015). Sčasoma se učijo tudi
kompleksnejše akorde in njihova sosledja ter s tem kompleksnejše interpre-
tativne odločitve.
Z zahtevnejšim repertoarjem in ko je roka dovolj velika, učenci igra-
jo štiri- in petglasne akorde v vseh tonalitetah. Akorde igrajo z raznoliko
dinamiko in artikulacijo ter z igranjem ene roke čez drugo. Ob tem razvi-
jajo kontrolo, natančnost in tonsko izenačenost ter izstopanje posamezne-
ga glasu akorda.
Za učenje izstopanja posameznega glasu akorda lahko učitelj izpi-
še dinamiko za vsak posamezen ton v akordu. Tako bo imel učenec jas-
nejšo predstavo. Možna je tudi uporaba številk za posamezno dinamiko
vsakega tona. 5-glasni akord v odseku forte lahko označimo: zgornji ton ff
(številka 6), spodnji ton f (številka 5) in srednji trije toni mf (številke 4). Za
izpostavljen ton akorda je potrebno usmeriti več teže v prst, ki ga igra. Ta
prst naj bo aktivnejši. V pomoč je tudi vadenje izpostavljenega tona glasno
in nemo igranje drugih tonov akorda.
Sozvočne akorde je mogoče izvesti legato le delno. Popolno lahko ve-
žemo le en ali dva tona akorda, ostale pa zadržimo kolikor dolgo mogoče,
da je prekinitev neopazna.
Poseben način izvajanja akordov je arpeggio, pri čemer se toni akorda iz-
vajajo hitro razloženo; ko zaigra zadnji ton, zaslišimo celoten akord. Pogosto
se ga izvaja accelerando proti zadnjemu tonu akorda. Izvaja se s kombinaci-
jo dela prstov in rotacije. Možno ga je igrati istočasno z obema rokama – to
174
bolj zaključno obliko avtentične kadence. Plagalne (IV-I) so manj zaključne
kot avtentične, vendar imajo kljub temu zaključno kvaliteto in poudarja-
jo konce fraz. Polkadence, ki zaključijo na dominanti, dajejo občutek ne-
dokončanosti in ustvarjajo občutek nadaljevanja glasbe. Ko učenci slišijo
in prepoznavajo sosledja, ustvarjajo interpretativne odločitve. Avtentične
in plagalne kadence se običajno igrajo z diminuendom od predzadnjega na
zadnji akord. Izjema so razburljivi in glasni konci skladb ali njihovih delov.
Crescendo lahko podpira polkadence in varljive kadence (V-vi). Avtentična
kadenca, še posebej z dominantnim septakordom, naj bi bila zaigrana in-
tenzivneje in bolj odločneje kot ostale kadence v skladbi. Izpostavljanje
tona v basu in sopranu podpira to zaključenost. Prav tako pa se učijo pre-
poznavanja disonanc in sprejemanja odločitev, kako jih bodo igrali – z di-
namičnimi odtenki, artikulacijo, s prožnostjo tempa, z agogičnimi pou-
darki. Za disonance je običajna glasnejša dinamika, ki poudari napetost in
poveča poslušalčev čustveni odziv. Razvez običajno podpira tišja dinami-
ka, ponekod tudi prožnost tempa (Jacobson, 2015). Sčasoma se učijo tudi
kompleksnejše akorde in njihova sosledja ter s tem kompleksnejše interpre-
tativne odločitve.
Z zahtevnejšim repertoarjem in ko je roka dovolj velika, učenci igra-
jo štiri- in petglasne akorde v vseh tonalitetah. Akorde igrajo z raznoliko
dinamiko in artikulacijo ter z igranjem ene roke čez drugo. Ob tem razvi-
jajo kontrolo, natančnost in tonsko izenačenost ter izstopanje posamezne-
ga glasu akorda.
Za učenje izstopanja posameznega glasu akorda lahko učitelj izpi-
še dinamiko za vsak posamezen ton v akordu. Tako bo imel učenec jas-
nejšo predstavo. Možna je tudi uporaba številk za posamezno dinamiko
vsakega tona. 5-glasni akord v odseku forte lahko označimo: zgornji ton ff
(številka 6), spodnji ton f (številka 5) in srednji trije toni mf (številke 4). Za
izpostavljen ton akorda je potrebno usmeriti več teže v prst, ki ga igra. Ta
prst naj bo aktivnejši. V pomoč je tudi vadenje izpostavljenega tona glasno
in nemo igranje drugih tonov akorda.
Sozvočne akorde je mogoče izvesti legato le delno. Popolno lahko ve-
žemo le en ali dva tona akorda, ostale pa zadržimo kolikor dolgo mogoče,
da je prekinitev neopazna.
Poseben način izvajanja akordov je arpeggio, pri čemer se toni akorda iz-
vajajo hitro razloženo; ko zaigra zadnji ton, zaslišimo celoten akord. Pogosto
se ga izvaja accelerando proti zadnjemu tonu akorda. Izvaja se s kombinaci-
jo dela prstov in rotacije. Možno ga je igrati istočasno z obema rokama – to
174
