Page 350 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 350
opereta med obema svetovnima vojnama
(1893–1962), Skrbinškov učenec in absolvent Ottove šole, ki se je v 20. letih
celo profiliral v opernega režiserja in bil do leta 1930 najvidnejši na tem po-
dročju. Kritiki so ga ocenjevali kot osebnost, ki je glasbenim predstavam
končno vdahnil pridih sodobnega gledališča, četudi je bil privrženec realiz-
ma.30 Šest je odkrito poudarjal, da so ga vodili ruski in dunajski vzori, kar je
vplivalo tudi na to, da je dosegel večjo profesionalizacijo ansambla kot ce-
lote, uvedel sistematično delo in harmonijo konceptov.31 Največji uspeh je
doživel s postavitvijo opere Sergeja Prokofjeva Zaljubljen v tri oranže (1927),
ki je imela kar 22 ponovitev. Šestove sodobne režije sta po letu 1930 slogov-
no nadgrajevala Ciril Debevec in Bratko Kreft. Ciril Debevec (1903–1973),
šolan na praški nemški gledališki akademiji, se je najprej uveljavil kot igra-
lec, nato pa kot profiliran gledališki in operni režiser. V svojih režijah se je
nagibal k mistiki in patetiki, zagovarjal meditativnost in poetiko, imel ob-
čutek za ekspresionistično stopnjevanje in melodramatično vzdušje, ven-
dar je tudi on doživljal vzpone in padce. Prvo glasbeno predstavo je reži-
ral leta 1930, in sicer Bravničarjevo opero Pohujšanje v dolini Šentflorjanski,
nato pa svoje režisersko delo na glasbenem področju nadgrajeval in leta
1939 postal prvi »šef-režiser« ljubljanskega opernega ansambla.32 Za njego-
ve predstave, do začetka 40. let jih je režiral več kot štirideset, je Vilko Uk-
mar kot direktor ljubljanske Opere izjavil, da je znal ubrano združiti »kla
sične, romantične in zmerno ekspresionistične elemente«, ki jih je črpal tako
iz dramske kot glasbene predloge, od pevcev pa zahteval psihološko poglo-
bitev v vloge.33 Bratko Kreft (1905–1996) je v ljubljanski Operi deloval le dve
sezoni (1930–32), vendar jo je zaznamoval z najbolj avantgardnimi režijski-
mi prijemi sodobnega časa, za katere pa niti publika niti kritika nista bili
dovolj zreli. Zagovarjal je stil t. i. kolektivne režije in enakopravnost vseh
odrskih akterjev. Uvedel je poglobljenost, grotesknost, stilizacijo, figuralne
kompozicije in ne nazadnje situacijsko komiko ter tako nadgrajeval togost
dunajske operete in se zgledoval po sodobnih prijemih commedie dell‘ar
30 Ibid., 116. Osip Šest je med letoma 1929 in 1938 v ljubljanski Operi pripravil kar pet
inpetdeset glasbeno-scenskih del. Kot svetovljan je precej potoval in se seznanjal s
sodobnimi režijami v Parizu, Berlinu, Pragi in drugod.
31 Kalan, »Evropeizacija slovenske gledališke kulture«, 91–4.
32 Koter, »Razvoj profila gledališkega in opernega režiserja«, 119–22; Darja Koter,
»Ciril Debevec – The First Professional Opera Director in Slovenia«, v Vloga na
cionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju, ur. Jernej Weiss (Koper, Ljubljana:
Založba Univerze na Primorskem, Festival Ljubljana, 2019), 333–49, https://doi.
org/10.26493/978-961-7055-50-4.
33 Vilko Ukmar, »Podoba slovenske opere (1919–1939)«, v Kronika slovenskih mest 7, št.
3 (1940): 175, http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-CCU5FGUV.
348
(1893–1962), Skrbinškov učenec in absolvent Ottove šole, ki se je v 20. letih
celo profiliral v opernega režiserja in bil do leta 1930 najvidnejši na tem po-
dročju. Kritiki so ga ocenjevali kot osebnost, ki je glasbenim predstavam
končno vdahnil pridih sodobnega gledališča, četudi je bil privrženec realiz-
ma.30 Šest je odkrito poudarjal, da so ga vodili ruski in dunajski vzori, kar je
vplivalo tudi na to, da je dosegel večjo profesionalizacijo ansambla kot ce-
lote, uvedel sistematično delo in harmonijo konceptov.31 Največji uspeh je
doživel s postavitvijo opere Sergeja Prokofjeva Zaljubljen v tri oranže (1927),
ki je imela kar 22 ponovitev. Šestove sodobne režije sta po letu 1930 slogov-
no nadgrajevala Ciril Debevec in Bratko Kreft. Ciril Debevec (1903–1973),
šolan na praški nemški gledališki akademiji, se je najprej uveljavil kot igra-
lec, nato pa kot profiliran gledališki in operni režiser. V svojih režijah se je
nagibal k mistiki in patetiki, zagovarjal meditativnost in poetiko, imel ob-
čutek za ekspresionistično stopnjevanje in melodramatično vzdušje, ven-
dar je tudi on doživljal vzpone in padce. Prvo glasbeno predstavo je reži-
ral leta 1930, in sicer Bravničarjevo opero Pohujšanje v dolini Šentflorjanski,
nato pa svoje režisersko delo na glasbenem področju nadgrajeval in leta
1939 postal prvi »šef-režiser« ljubljanskega opernega ansambla.32 Za njego-
ve predstave, do začetka 40. let jih je režiral več kot štirideset, je Vilko Uk-
mar kot direktor ljubljanske Opere izjavil, da je znal ubrano združiti »kla
sične, romantične in zmerno ekspresionistične elemente«, ki jih je črpal tako
iz dramske kot glasbene predloge, od pevcev pa zahteval psihološko poglo-
bitev v vloge.33 Bratko Kreft (1905–1996) je v ljubljanski Operi deloval le dve
sezoni (1930–32), vendar jo je zaznamoval z najbolj avantgardnimi režijski-
mi prijemi sodobnega časa, za katere pa niti publika niti kritika nista bili
dovolj zreli. Zagovarjal je stil t. i. kolektivne režije in enakopravnost vseh
odrskih akterjev. Uvedel je poglobljenost, grotesknost, stilizacijo, figuralne
kompozicije in ne nazadnje situacijsko komiko ter tako nadgrajeval togost
dunajske operete in se zgledoval po sodobnih prijemih commedie dell‘ar
30 Ibid., 116. Osip Šest je med letoma 1929 in 1938 v ljubljanski Operi pripravil kar pet
inpetdeset glasbeno-scenskih del. Kot svetovljan je precej potoval in se seznanjal s
sodobnimi režijami v Parizu, Berlinu, Pragi in drugod.
31 Kalan, »Evropeizacija slovenske gledališke kulture«, 91–4.
32 Koter, »Razvoj profila gledališkega in opernega režiserja«, 119–22; Darja Koter,
»Ciril Debevec – The First Professional Opera Director in Slovenia«, v Vloga na
cionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju, ur. Jernej Weiss (Koper, Ljubljana:
Založba Univerze na Primorskem, Festival Ljubljana, 2019), 333–49, https://doi.
org/10.26493/978-961-7055-50-4.
33 Vilko Ukmar, »Podoba slovenske opere (1919–1939)«, v Kronika slovenskih mest 7, št.
3 (1940): 175, http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-CCU5FGUV.
348
