Page 415 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 415
po sledeh ozadja »mariborske operetne vojne« po drugi svetovni vojni ...
je namreč tam kot prvi predstojnik na novoustanovljenem oddelku za so-
ciologijo predaval občo sociologijo kulture, potem pa kot profesor marksi-
stične filozofije in sociologije odšel na Visoko šolo za politične vede (ka-
snejšo FSPN oz. današnjo FDV), kjer je predaval od njene ustanovitve 1961
do svoje smrti.86
Ostal pa je ves čas prisoten in aktiven član slovenskega in jugoslovan-
skega političnega vrha.87 Sprejet je bil tudi v članstvo SAZU (od 1949 je bil
dopisni in od 1958 redni član, zadnje leto pred smrtjo tudi njen podpredse-
dnik).88 Težko bi zanikali, da ni imel ves čas močnega vpliva na kulturno
politiko pri nas, vsaj kot marksistična ikona iz ozadja z vsem znanimi ne-
popustljivi stališči do nasprotno mislečih.
Čeprav je prehod v šestdeseta leta prinesel dotlej največjo ideološko
sprostitev, ko se je slovenska oblast bojevala za federalizacijo in uveljavlja-
nje nacionalnega pogleda v kulturi, je slovenski politični vrh v tem sporu
okrepil vlogo republiške vlade nasproti zvezni, izgubil pa je predsednika
vlade Borisa Kraigherja, ki je bil premeščen v Beograd. Na zunaj se je spor
odražal v polemiki Pirjevec-Čosić [1961–1962].89 Čeprav je v slednjem Du-
šan Pirjevec brez dvoma odigral pozitivno vlogo, pa bi utegnil biti druga
ključna osebnost, ki je vplivala na zavračanje operetnih uprizoritev na slo-
venskih poklicnih odrih.
Kot šef partijskega agitpropa je bil do operete izrazito sovražen, saj
je še leta 1963 sila avtoritarno nastopil proti plahim poskusom njene
oživitve na odru mariborskega Slovenskega narodnega gledališča.90
Vprašati se je, seveda, zakaj. Igor Zabel se v spremni besedi k njego-
vim spisom o filozofiji in umetnosti sprašuje, zakaj je moralo dobiti vse nje-
govo delo značaj »nekakšnega neprestanega kroženja« oziroma zakaj se je
vprašanje o umetnosti in umetnostni znanosti v času razkritosti biti Pir-
jevcu neprestano vračalo kot problem. Nakaže tudi domnevo, »da ta nuj
nost morda sledi iz koncepta metafizike kot nečesa historičnega in da torej
86 Ibid.
87 Med drugim je bil poslanec republiške in v letih 1947–67 zvezne skupščine, v letih
1948–68 član CK ZKS (od 1954 tudi član izvršnega komiteja oz. po 1966 predsedstva
CK ZKS), v letih 1952–69 in spet od 1974 je bil član CK ZKJ, od leta 1963 pa član Sve-
ta federacije.
88 Ibid.
89 Gabrič, Socialistična kulturna revolucija, 7.
90 Grdina, »Opereta ali peklenski nesmisel«, 271.
413
je namreč tam kot prvi predstojnik na novoustanovljenem oddelku za so-
ciologijo predaval občo sociologijo kulture, potem pa kot profesor marksi-
stične filozofije in sociologije odšel na Visoko šolo za politične vede (ka-
snejšo FSPN oz. današnjo FDV), kjer je predaval od njene ustanovitve 1961
do svoje smrti.86
Ostal pa je ves čas prisoten in aktiven član slovenskega in jugoslovan-
skega političnega vrha.87 Sprejet je bil tudi v članstvo SAZU (od 1949 je bil
dopisni in od 1958 redni član, zadnje leto pred smrtjo tudi njen podpredse-
dnik).88 Težko bi zanikali, da ni imel ves čas močnega vpliva na kulturno
politiko pri nas, vsaj kot marksistična ikona iz ozadja z vsem znanimi ne-
popustljivi stališči do nasprotno mislečih.
Čeprav je prehod v šestdeseta leta prinesel dotlej največjo ideološko
sprostitev, ko se je slovenska oblast bojevala za federalizacijo in uveljavlja-
nje nacionalnega pogleda v kulturi, je slovenski politični vrh v tem sporu
okrepil vlogo republiške vlade nasproti zvezni, izgubil pa je predsednika
vlade Borisa Kraigherja, ki je bil premeščen v Beograd. Na zunaj se je spor
odražal v polemiki Pirjevec-Čosić [1961–1962].89 Čeprav je v slednjem Du-
šan Pirjevec brez dvoma odigral pozitivno vlogo, pa bi utegnil biti druga
ključna osebnost, ki je vplivala na zavračanje operetnih uprizoritev na slo-
venskih poklicnih odrih.
Kot šef partijskega agitpropa je bil do operete izrazito sovražen, saj
je še leta 1963 sila avtoritarno nastopil proti plahim poskusom njene
oživitve na odru mariborskega Slovenskega narodnega gledališča.90
Vprašati se je, seveda, zakaj. Igor Zabel se v spremni besedi k njego-
vim spisom o filozofiji in umetnosti sprašuje, zakaj je moralo dobiti vse nje-
govo delo značaj »nekakšnega neprestanega kroženja« oziroma zakaj se je
vprašanje o umetnosti in umetnostni znanosti v času razkritosti biti Pir-
jevcu neprestano vračalo kot problem. Nakaže tudi domnevo, »da ta nuj
nost morda sledi iz koncepta metafizike kot nečesa historičnega in da torej
86 Ibid.
87 Med drugim je bil poslanec republiške in v letih 1947–67 zvezne skupščine, v letih
1948–68 član CK ZKS (od 1954 tudi član izvršnega komiteja oz. po 1966 predsedstva
CK ZKS), v letih 1952–69 in spet od 1974 je bil član CK ZKJ, od leta 1963 pa član Sve-
ta federacije.
88 Ibid.
89 Gabrič, Socialistična kulturna revolucija, 7.
90 Grdina, »Opereta ali peklenski nesmisel«, 271.
413
