Page 468 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 468
opereta med obema svetovnima vojnama
ki so ga doletele v obdobju 1914–1945, se je poprejšnjost začela zdeti nebog-
ljena in neusodna – čeprav je bila do mnogih neusmiljena in jim ni dajala
veliko možnosti. A številni ljudje so bili tedaj še brez glasu, ki bi se pomnil
in je zato njihova izkušnja ostala pred vrati običajno pojmovane zgodovine.
Recepcijsko živost so operete v času, ko so se razmerja med stvar-
mi in odnosi med ljudmi pod vplivom najrazličnejših avantgardizmov in
skrajnosti toliko spremenili, da so bili vzorni primeri tega žanra odrinje-
ni v dovrš(e)ni preteklik oziroma predmodernost in predaktualnost, lah-
ko ohranjale le zaradi svojih posameznih razsežnosti. Predvsem glasbe-
nih in psiholoških. Na to, da so zapolnjevale praznino v slepi pegi vseh
zagovornikov ustvarjalcev prazne mize, najmočneje opozarjajo glasbenos-
censki pasticcii, ki so med operetne skladatelje posthumno – s pomočjo
roke Heinricha Bertéja – uvrstili Franza Schuberta, nato pa še vrsto ustvar-
jalcev romantike.3
Seveda ne gre spregledovati niti biografij vrste velikih dirigentov.4 Kar
številne kariere velemojstrov taktirke so se začele Talijinih hramih, v kate-
rih so ljudje kar najbolj goreče častili lahkokrilo operetno muzo. Slednja je
namreč zlasti v manjših mestih neredko sploh omogočala delovanje gleda-
lišč. V drugi polovici 19. stoletja so opere postajale scensko in glasbeno če-
dalje zahtevnejše, kar je močno dvignilo stroške izvedb. Ne le provincialna
gnezda z manjšim številom prebivalcev, temveč tudi vrveča središča z mi-
lijoni duš so si mogla privoščiti povečane izdatke pri predstavah, ki so bile
namenjene (naj)zahtevnejši publiki, samo z zelo uspešnimi uprizoritvami
del za vse in vsakršne ljudi. To je bil stranski, docela neumetniški produkt
sprememb, ki sta jih na glasbeni oder prinesla francoska velika opera in no-
vonemška revolucija. Ni slučaj, da se je lažji glasbeni teater najmočneje za-
koreninil v Parizu in na Dunaju, kjer so bili premiki najopaznejši, potre-
ba po reprezentiranju pa največja. Prestolnica habsburške monarhije je bila
kulturno najvplivnejše nemško govoreče mesto, do leta 1866 pa tudi ključ-
no politični center Srednje Evrope – ne samo tiste v krempljih dvoglavega
črnega orla Habsburžanov.
3 Richard Traubner, Operetta. A Theatrical History (Oxford, New York: Oxford Uni-
versity Press, 1989), 424, 423.
4 Otto Klemperer je leta 1906 začel svojo kariero z Offenbachovim Orfejem v podze
mlju. Glejte v: Peter Heyworth, ur., Gespräche mit Klemperer, 2. izdaja (Frankfurt ob
Majni: S. Fischer Verlag, 1974), 13, 55. Nič manj ni znan primer Lovra Matačića in
njegovega dvojnega začetka kariere – po prvi in po drugi svetovni vojni. Glejte v: Eva
Sedlak, Matačić (Zagreb: Fond Lovro & Lilly Matačić, AGM, 1996), 34, 84.
466
ki so ga doletele v obdobju 1914–1945, se je poprejšnjost začela zdeti nebog-
ljena in neusodna – čeprav je bila do mnogih neusmiljena in jim ni dajala
veliko možnosti. A številni ljudje so bili tedaj še brez glasu, ki bi se pomnil
in je zato njihova izkušnja ostala pred vrati običajno pojmovane zgodovine.
Recepcijsko živost so operete v času, ko so se razmerja med stvar-
mi in odnosi med ljudmi pod vplivom najrazličnejših avantgardizmov in
skrajnosti toliko spremenili, da so bili vzorni primeri tega žanra odrinje-
ni v dovrš(e)ni preteklik oziroma predmodernost in predaktualnost, lah-
ko ohranjale le zaradi svojih posameznih razsežnosti. Predvsem glasbe-
nih in psiholoških. Na to, da so zapolnjevale praznino v slepi pegi vseh
zagovornikov ustvarjalcev prazne mize, najmočneje opozarjajo glasbenos-
censki pasticcii, ki so med operetne skladatelje posthumno – s pomočjo
roke Heinricha Bertéja – uvrstili Franza Schuberta, nato pa še vrsto ustvar-
jalcev romantike.3
Seveda ne gre spregledovati niti biografij vrste velikih dirigentov.4 Kar
številne kariere velemojstrov taktirke so se začele Talijinih hramih, v kate-
rih so ljudje kar najbolj goreče častili lahkokrilo operetno muzo. Slednja je
namreč zlasti v manjših mestih neredko sploh omogočala delovanje gleda-
lišč. V drugi polovici 19. stoletja so opere postajale scensko in glasbeno če-
dalje zahtevnejše, kar je močno dvignilo stroške izvedb. Ne le provincialna
gnezda z manjšim številom prebivalcev, temveč tudi vrveča središča z mi-
lijoni duš so si mogla privoščiti povečane izdatke pri predstavah, ki so bile
namenjene (naj)zahtevnejši publiki, samo z zelo uspešnimi uprizoritvami
del za vse in vsakršne ljudi. To je bil stranski, docela neumetniški produkt
sprememb, ki sta jih na glasbeni oder prinesla francoska velika opera in no-
vonemška revolucija. Ni slučaj, da se je lažji glasbeni teater najmočneje za-
koreninil v Parizu in na Dunaju, kjer so bili premiki najopaznejši, potre-
ba po reprezentiranju pa največja. Prestolnica habsburške monarhije je bila
kulturno najvplivnejše nemško govoreče mesto, do leta 1866 pa tudi ključ-
no politični center Srednje Evrope – ne samo tiste v krempljih dvoglavega
črnega orla Habsburžanov.
3 Richard Traubner, Operetta. A Theatrical History (Oxford, New York: Oxford Uni-
versity Press, 1989), 424, 423.
4 Otto Klemperer je leta 1906 začel svojo kariero z Offenbachovim Orfejem v podze
mlju. Glejte v: Peter Heyworth, ur., Gespräche mit Klemperer, 2. izdaja (Frankfurt ob
Majni: S. Fischer Verlag, 1974), 13, 55. Nič manj ni znan primer Lovra Matačića in
njegovega dvojnega začetka kariere – po prvi in po drugi svetovni vojni. Glejte v: Eva
Sedlak, Matačić (Zagreb: Fond Lovro & Lilly Matačić, AGM, 1996), 34, 84.
466
