Page 469 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 469
operetna izkušnja
Skupnosti, ki za svoja središča niso imela velemest, so si lahko naro-
dnoreprezentativna gledališča omislila in jih vzdrževala le zaradi »kompen-
zacijske« repertoarne politike. Značilno so v Ljubljani po prvi svetovni voj-
ni najprej sklenili, da operet, za katere se je zdelo, da pripadajo žanru, ki je
kljub evokacijam aktualitet zaradi množice dramaturških pravil in glasbe-
nih zamejitev nesposoben kakršne koli modernosti, inovativnosti in izvitja
iz primeža zaznamovanosti s črno-žolto preteklostjo, ne bodo več uprizar-
jali,5 toda življenjska stvarnost je to odpoved preteklosti kmalu dala v ok-
lepaj. Kar je v nekdanji sedanjosti prinašalo denar, ga je moralo tudi toliko
in toliko let pozneje. Svet se je spreminjal zdaj na bolje, zdaj na slabše, ope-
reta pa je tudi po prvem ugašanju oziroma izklapljanju evropskih luči v le-
tih 1914–1918 ostajala, ka(k)r(šna) je bila … Oton Župančič je tako ljubljan-
sko gledališče vodil po enakih načelih kakor pred njim Fran Govekar, saj je
moral misliti na to, kako bo ob pičlem pritoku sredstev iz državnega prora-
čuna obdržal vrata Talijinega hrama odklenjena. Ironija (ne)kulturne zgo-
dovine je, da so številni ljudje njegovo ravnanje hvalili kot spretno, čeprav
za dirigentski pult v ljubljanski teater ni spravil ne Václava Talicha ne Frit-
za Reinerja, ki sta dobro sodelovala z nenehno hudo grajanim naturalistič-
nim pisateljem.6 Če opereta sama ni umetnost, je slednji vsaj odpirala vra-
ta. Lahkokrila muza, ki je lovorjev venec namenila Jacquesu Offenbachu,
Johannu Straußu Sinu in Franzu Lehárju, je potemtakem očitno povezana
tudi z gledališčem, katerega intenca je bila postati zvonik katedrale duha.
A opereta je bila ponekod – v okoljih z nezmogljivo kulturno infra-
strukturo – pravcati steber narodnoreprezentativnega gledališča. Po sili
razmer je bila kje celo njegova najkompleksnejša oblika. Dejansko kar ne-
kak nadomestek za opero. Foersterjev Gorenjski slavček je tako bil sprva
zamišljen kot izvedbeno najzahtevnejše odrsko delo skupnosti, ki se še ni
mogla pohvaliti ne s svojim stalno delujočim gledališkim ansamblom ne z
lastnim orkestrom. Značilno je njegovemu nastanku botroval razpis, za ka-
terega je denar prispeval kranjski deželni odbor, ki je hotel vzpodbuditi do-
mačo umetniško ustvarjalnost.7
5 Otmar Hoisel, »Dr. Josip Ipavic«, Slovenski narod 54, št. 73 (1. april 1921): 1 (opomba
prevajalca članka), http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-M34JCKVP.
6 Prim. Dušan Moravec, ur., Pisma Frana Govekarja. Druga knjiga (Ljubljana: Sloven-
ska akademija znanosti in umetnosti, 1982), 60–2, 104.
7 Deželni odbor, ki je prispeval denar za nagrado, je bil eksekutivni organ parlamenta
Vojvodine Kranjske; kot tak je bil nosilec avtonomije te kronovine habsburške mo-
narhije. Prim. Lujiza Pesjakova, Gorenjski slavček, Lirična opereta v dveh dejanjih
(Ljubljana: Dramatično društvo, 1872), 1.
467
Skupnosti, ki za svoja središča niso imela velemest, so si lahko naro-
dnoreprezentativna gledališča omislila in jih vzdrževala le zaradi »kompen-
zacijske« repertoarne politike. Značilno so v Ljubljani po prvi svetovni voj-
ni najprej sklenili, da operet, za katere se je zdelo, da pripadajo žanru, ki je
kljub evokacijam aktualitet zaradi množice dramaturških pravil in glasbe-
nih zamejitev nesposoben kakršne koli modernosti, inovativnosti in izvitja
iz primeža zaznamovanosti s črno-žolto preteklostjo, ne bodo več uprizar-
jali,5 toda življenjska stvarnost je to odpoved preteklosti kmalu dala v ok-
lepaj. Kar je v nekdanji sedanjosti prinašalo denar, ga je moralo tudi toliko
in toliko let pozneje. Svet se je spreminjal zdaj na bolje, zdaj na slabše, ope-
reta pa je tudi po prvem ugašanju oziroma izklapljanju evropskih luči v le-
tih 1914–1918 ostajala, ka(k)r(šna) je bila … Oton Župančič je tako ljubljan-
sko gledališče vodil po enakih načelih kakor pred njim Fran Govekar, saj je
moral misliti na to, kako bo ob pičlem pritoku sredstev iz državnega prora-
čuna obdržal vrata Talijinega hrama odklenjena. Ironija (ne)kulturne zgo-
dovine je, da so številni ljudje njegovo ravnanje hvalili kot spretno, čeprav
za dirigentski pult v ljubljanski teater ni spravil ne Václava Talicha ne Frit-
za Reinerja, ki sta dobro sodelovala z nenehno hudo grajanim naturalistič-
nim pisateljem.6 Če opereta sama ni umetnost, je slednji vsaj odpirala vra-
ta. Lahkokrila muza, ki je lovorjev venec namenila Jacquesu Offenbachu,
Johannu Straußu Sinu in Franzu Lehárju, je potemtakem očitno povezana
tudi z gledališčem, katerega intenca je bila postati zvonik katedrale duha.
A opereta je bila ponekod – v okoljih z nezmogljivo kulturno infra-
strukturo – pravcati steber narodnoreprezentativnega gledališča. Po sili
razmer je bila kje celo njegova najkompleksnejša oblika. Dejansko kar ne-
kak nadomestek za opero. Foersterjev Gorenjski slavček je tako bil sprva
zamišljen kot izvedbeno najzahtevnejše odrsko delo skupnosti, ki se še ni
mogla pohvaliti ne s svojim stalno delujočim gledališkim ansamblom ne z
lastnim orkestrom. Značilno je njegovemu nastanku botroval razpis, za ka-
terega je denar prispeval kranjski deželni odbor, ki je hotel vzpodbuditi do-
mačo umetniško ustvarjalnost.7
5 Otmar Hoisel, »Dr. Josip Ipavic«, Slovenski narod 54, št. 73 (1. april 1921): 1 (opomba
prevajalca članka), http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-M34JCKVP.
6 Prim. Dušan Moravec, ur., Pisma Frana Govekarja. Druga knjiga (Ljubljana: Sloven-
ska akademija znanosti in umetnosti, 1982), 60–2, 104.
7 Deželni odbor, ki je prispeval denar za nagrado, je bil eksekutivni organ parlamenta
Vojvodine Kranjske; kot tak je bil nosilec avtonomije te kronovine habsburške mo-
narhije. Prim. Lujiza Pesjakova, Gorenjski slavček, Lirična opereta v dveh dejanjih
(Ljubljana: Dramatično društvo, 1872), 1.
467
