Page 473 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 473
operetna izkušnja
redko posegali na glasbeni oder – ker na domačih tleh kruha za tovrstne pi-
sce ni bilo veliko, so se neredko zatekali po pomoč k nemškim libretistom,
vendar za tiste iz prve lige praviloma niso imeli dovolj denarja –, bi tudi ku-
rioznost lahko bila določen razlog pro. Po drugi strani pa je bilo prav zaradi
tega treba v marsičem računati z neveščostjo nerutiniranih rok. Načeloma
mora biti pri žanru z mnogimi pravili vsako odstopanje od njih utemelje-
no z boljšo rešitvijo, vendar pri skladateljih in libretistih, ki niso bili per-
manentno vpeti v izvajalsko prakso, predstave o učinku odmika od tisoč in
enkrat preizkušenih standardnih obrazcev niso zmerom realistične. Prin
cesa Vrtoglavka Josipa Ipavca, ki ji je v osnovi operetni libreto napisala le
dramski oder poznavajoča pisateljica Mara pl. Berksova, je Oskarja Nedba-
la spričo številnih ekscentričnosti napeljala na misel, da gre za žanrski osa-
melec. Za pravcato post-moderno delo. Češki muzik, ki se je že na začetku
kariere proslavil v Pragi in potem na Dunaju,15 je Princeso namreč ozna-
čil za »komično operno igro [tj. Spieloper] v starem številčnem slogu«, kar
je nato sprejel tudi njen skladatelj.16 A zaradi množice inovacij, ki so kršila
praktično vsa žanrska pravila – to naj bi korespondiralo z umestitvijo odr-
skega dogajanja med dekadente, ki jim kraljuje osrednji moški lik zunajse-
rijske stvaritve vojvoda des Esseintes, čigar prvotno domovanje je zname-
nita rumena knjiga Yoris-Karla Huysmansa, tj. roman À rebours17 –, se je
delo zdelo popolnoma zmedeno in neprimerno za izvedbo. Še zlasti po du-
najskih standardih, katerih veljavi se v gledališki praksi habsburške Srednje
Evrope ni dalo izogniti.
Pripraviti novi – slovenski – libreto Princese, ki se zaradi že napisane
glasbe ni mogel tematsko in motivno preveč oddaljiti od izvirnika v nem-
ščini, ni bila lahka niti toliko in toliko let po izkušnjah odrske umetno-
sti z jarryjevskim teatrom absurda. Ni moglo iti zgolj za prevod in prired-
bo, temveč za predelavo. Operacija opere, ki je sodila med najtežje bolnike,
je nazadnje uspela, osrednji libretistični zdravilni prijem pa se je imeno-
val poenostavitev. V bistvu je šlo za približanje prvotnega čudaškega teksta
preizkušenim obrazcem, vendar na način, ki je bil aktualen v času postmo-
derne. Teksta »operetizacija« palimpsestnosti dela ni poskušala zabrisati,
15 Heinz Wagner, Das grosse Operettenbuch (Berlin: Parthas-Velag, 1997), 209.
16 Josip Ipavec je o takšni oznaki svoje Princese Vrtoglavke poročal Richardu Batki v
pismu z dne 18. oktobra 1911. Njegov znanec Nedbal je bil tedaj dirigent orkestra du-
najskih glasbenih umetnikov. Pismo se hrani pri avtorju razprave.
17 Dogajanje v operi ni navezano na Huysmansov roman, temveč na njegov milje; zato
se v njej znajde tudi prizor Sfinge in Himere iz Flauberotvega romana Skušnjava sve
tega Antona. Osnovo libreta predstavlja igra Mare pl. Berksove Prevzgojenci.
471
redko posegali na glasbeni oder – ker na domačih tleh kruha za tovrstne pi-
sce ni bilo veliko, so se neredko zatekali po pomoč k nemškim libretistom,
vendar za tiste iz prve lige praviloma niso imeli dovolj denarja –, bi tudi ku-
rioznost lahko bila določen razlog pro. Po drugi strani pa je bilo prav zaradi
tega treba v marsičem računati z neveščostjo nerutiniranih rok. Načeloma
mora biti pri žanru z mnogimi pravili vsako odstopanje od njih utemelje-
no z boljšo rešitvijo, vendar pri skladateljih in libretistih, ki niso bili per-
manentno vpeti v izvajalsko prakso, predstave o učinku odmika od tisoč in
enkrat preizkušenih standardnih obrazcev niso zmerom realistične. Prin
cesa Vrtoglavka Josipa Ipavca, ki ji je v osnovi operetni libreto napisala le
dramski oder poznavajoča pisateljica Mara pl. Berksova, je Oskarja Nedba-
la spričo številnih ekscentričnosti napeljala na misel, da gre za žanrski osa-
melec. Za pravcato post-moderno delo. Češki muzik, ki se je že na začetku
kariere proslavil v Pragi in potem na Dunaju,15 je Princeso namreč ozna-
čil za »komično operno igro [tj. Spieloper] v starem številčnem slogu«, kar
je nato sprejel tudi njen skladatelj.16 A zaradi množice inovacij, ki so kršila
praktično vsa žanrska pravila – to naj bi korespondiralo z umestitvijo odr-
skega dogajanja med dekadente, ki jim kraljuje osrednji moški lik zunajse-
rijske stvaritve vojvoda des Esseintes, čigar prvotno domovanje je zname-
nita rumena knjiga Yoris-Karla Huysmansa, tj. roman À rebours17 –, se je
delo zdelo popolnoma zmedeno in neprimerno za izvedbo. Še zlasti po du-
najskih standardih, katerih veljavi se v gledališki praksi habsburške Srednje
Evrope ni dalo izogniti.
Pripraviti novi – slovenski – libreto Princese, ki se zaradi že napisane
glasbe ni mogel tematsko in motivno preveč oddaljiti od izvirnika v nem-
ščini, ni bila lahka niti toliko in toliko let po izkušnjah odrske umetno-
sti z jarryjevskim teatrom absurda. Ni moglo iti zgolj za prevod in prired-
bo, temveč za predelavo. Operacija opere, ki je sodila med najtežje bolnike,
je nazadnje uspela, osrednji libretistični zdravilni prijem pa se je imeno-
val poenostavitev. V bistvu je šlo za približanje prvotnega čudaškega teksta
preizkušenim obrazcem, vendar na način, ki je bil aktualen v času postmo-
derne. Teksta »operetizacija« palimpsestnosti dela ni poskušala zabrisati,
15 Heinz Wagner, Das grosse Operettenbuch (Berlin: Parthas-Velag, 1997), 209.
16 Josip Ipavec je o takšni oznaki svoje Princese Vrtoglavke poročal Richardu Batki v
pismu z dne 18. oktobra 1911. Njegov znanec Nedbal je bil tedaj dirigent orkestra du-
najskih glasbenih umetnikov. Pismo se hrani pri avtorju razprave.
17 Dogajanje v operi ni navezano na Huysmansov roman, temveč na njegov milje; zato
se v njej znajde tudi prizor Sfinge in Himere iz Flauberotvega romana Skušnjava sve
tega Antona. Osnovo libreta predstavlja igra Mare pl. Berksove Prevzgojenci.
471
