Page 472 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 472
opereta med obema svetovnima vojnama
žanra s sižejskega stališča že kar zahtevni deli, saj sta njuna zapleta uteme-
ljena v predzgodbi, ki se razkrije skozi besede odrskih likov.
Po drugi strani glasbena dramaturgija operete izhaja iz potrebe po iz-
menjavanju različnih tipov točk: arijam morajo kontrastirati razgibani an-
sambli, živopisni zbori ter atraktivni plesni nastopi, da ne pride do dogajal-
ne in izrazne monotonije. Začetki in konci dejanj so praviloma uokvirjeni
z množičnimi prizori, saj morajo definirati splošno ozračje in razpoloženje.
Prav tako je treba misliti na vzdržljivost pevcev, čeprav iz drugačnih razlo-
gov kakor v gosto orkestrirani wagnerjanski glasbeni drami. Opereta na-
mreč terja od nastopajočih znatno igralsko spretnost in razmeroma veli-
ko živahnega gibanja, ki je v skorajda obligatnih plesnih točkah povezano z
določenim naporom. Situacije, ki se prikazujejo na odru, vsekakor morajo
biti v korelaciji z zmogljivostjo nastopajočih. To je bilo v času, ko so opere-
te nastajale, še pomembnejše, kakor je dandanes, saj so se predstave vrstile
dan za dnem, zaradi česar nastopajoči niso imeli veliko časa za regeneraci-
jo po prejšnji izvedbi. Prav tako je pri opereti treba misliti na razmerje med
karakterjem in komičnim oziroma sentimentalnim potencialom odrskega
lika ter lego ali celo barvo glasu.14 Brez smeha in intenzivnih, celo eksaltira-
nih čustev v njenem okviru preprosto ne gre. Spreminja se le razmerje med
njima: če je bilo sprva več prešernosti, so pozneje – s poznim Lehárjem –
prišle v ospredje solze zaradi nemožnosti sreče. V srebrni opereti se je glo-
boko zakoreninil razhod oziroma sloves lohengrinskega tipa. Gotovo bi se
Richard Wagner ob tem zgrozil, vendar je njegov sugestivni zgodbeni obra-
zec deloval tudi v okviru žanra, ki je bil že od vsega začetka sposoben asi-
milirati in amalgamirati najrazličnejše prvine drugih, od njega včasih zelo
oddaljenih umetnostnih zvrsti.
Ko sem se pred petindvajsetimi leti – na začetku poti prevajalca in pri-
rejevalca ter nazadnje tudi avtorja libretov – začel bolj poglobljeno soočati
z operetno stvarnostjo, sem si hočeš nočeš moral odgovoriti na vprašanje,
čemu sploh vložiti čas in trud v takšno početje. Kot poklicni (literarni) zgo-
dovinar sem seveda imel zmerom pri roki dediščinski argument: dela, ki
jim bom pomagal priti med ljudi, so dokument časa in zato s historičnega
stališča pozornosti vredna kot relativno celovito ekspresivistično-komuni-
kacijsko pričevanje o nekdanjem življenju ter njegovem imaginariju in ide-
ariju. Ker je večinoma šlo za stvaritev slovenskih ustvarjalcev, ki so dovolj
14 V kar številnih operetah ima dovolj opazno vlogo visoki bariton, za katerega v dru-
gih žanrih ni ravno velikega števila vlog. Pod obnebji lahkokrile glasbenogledališke
muze je tenorjeva senca, vendar hkrati tudi njegov kontrast (v smeri komičnosti).
470
žanra s sižejskega stališča že kar zahtevni deli, saj sta njuna zapleta uteme-
ljena v predzgodbi, ki se razkrije skozi besede odrskih likov.
Po drugi strani glasbena dramaturgija operete izhaja iz potrebe po iz-
menjavanju različnih tipov točk: arijam morajo kontrastirati razgibani an-
sambli, živopisni zbori ter atraktivni plesni nastopi, da ne pride do dogajal-
ne in izrazne monotonije. Začetki in konci dejanj so praviloma uokvirjeni
z množičnimi prizori, saj morajo definirati splošno ozračje in razpoloženje.
Prav tako je treba misliti na vzdržljivost pevcev, čeprav iz drugačnih razlo-
gov kakor v gosto orkestrirani wagnerjanski glasbeni drami. Opereta na-
mreč terja od nastopajočih znatno igralsko spretnost in razmeroma veli-
ko živahnega gibanja, ki je v skorajda obligatnih plesnih točkah povezano z
določenim naporom. Situacije, ki se prikazujejo na odru, vsekakor morajo
biti v korelaciji z zmogljivostjo nastopajočih. To je bilo v času, ko so opere-
te nastajale, še pomembnejše, kakor je dandanes, saj so se predstave vrstile
dan za dnem, zaradi česar nastopajoči niso imeli veliko časa za regeneraci-
jo po prejšnji izvedbi. Prav tako je pri opereti treba misliti na razmerje med
karakterjem in komičnim oziroma sentimentalnim potencialom odrskega
lika ter lego ali celo barvo glasu.14 Brez smeha in intenzivnih, celo eksaltira-
nih čustev v njenem okviru preprosto ne gre. Spreminja se le razmerje med
njima: če je bilo sprva več prešernosti, so pozneje – s poznim Lehárjem –
prišle v ospredje solze zaradi nemožnosti sreče. V srebrni opereti se je glo-
boko zakoreninil razhod oziroma sloves lohengrinskega tipa. Gotovo bi se
Richard Wagner ob tem zgrozil, vendar je njegov sugestivni zgodbeni obra-
zec deloval tudi v okviru žanra, ki je bil že od vsega začetka sposoben asi-
milirati in amalgamirati najrazličnejše prvine drugih, od njega včasih zelo
oddaljenih umetnostnih zvrsti.
Ko sem se pred petindvajsetimi leti – na začetku poti prevajalca in pri-
rejevalca ter nazadnje tudi avtorja libretov – začel bolj poglobljeno soočati
z operetno stvarnostjo, sem si hočeš nočeš moral odgovoriti na vprašanje,
čemu sploh vložiti čas in trud v takšno početje. Kot poklicni (literarni) zgo-
dovinar sem seveda imel zmerom pri roki dediščinski argument: dela, ki
jim bom pomagal priti med ljudi, so dokument časa in zato s historičnega
stališča pozornosti vredna kot relativno celovito ekspresivistično-komuni-
kacijsko pričevanje o nekdanjem življenju ter njegovem imaginariju in ide-
ariju. Ker je večinoma šlo za stvaritev slovenskih ustvarjalcev, ki so dovolj
14 V kar številnih operetah ima dovolj opazno vlogo visoki bariton, za katerega v dru-
gih žanrih ni ravno velikega števila vlog. Pod obnebji lahkokrile glasbenogledališke
muze je tenorjeva senca, vendar hkrati tudi njegov kontrast (v smeri komičnosti).
470
