Page 470 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 470
opereta med obema svetovnima vojnama
Potemtakem je bil Slavček od vsega začetka nekakšna opera in spe. De-
jansko je žanrsko preobrazbo doživel že leta 1876,8 torej precej pred tem, ko
je bil v obleki zahtevnejšega, kompleksnejšega in resn(obn)ejšega kroja tudi
zares izveden. Ob tem je gotovo pomembno, da se zgodba v generalnem
smislu ni spremenila. Libreto Lujize Pesjakove je tudi v sižejskem smislu
vzdržal žanrsko metamorfozo, ki jo je v praksi izvedel Emanuel Züngl.9
V globinski strukturi pa je le ostal opereten: razlog za razkritje vrlin kre-
menitih Gorenjcev ima vir v pomoti, ki pa ne vodi k tragičnemu razpletu,
temveč k spoznanju realnosti. Ljudje, ki v začetku menijo, da ima prišlek –
Chansonette – slabe namene, spoznajo dejansko stanje in potem svet spet
spravijo v red. Opereta na odru predstavi tako njihovo zmoto kakor pot k
pravemu spoznanju in pravični presoji. Slednja vzpostavi stvarnosti adek-
vatna razmerja tudi v mislih, ki so sicer celo pri pomoti dobronamerne. Ali
vsaj nehudobne. Takšna pot k razsvetlitvi pa je značilna za operete. Prvot-
ni Gorenjski slavček jo prehodi z razkritji pravih razmerij o domu in sve-
tu, Straußov Netopir pa s poukom o blagodejnosti najdevanja krivde za vse
zmede tega sveta v šampanjskih mehurčkih oziroma hlapih. A takšna spo-
ročila in zgodbene obrazce prenese tudi opera. Kot izrazna oblika10 in kot
glasbeno gledališče.11
Kljub takšnim znakom vitalnosti in v več smeri odprte protejskosti pa
se je avtorskoustvajalna pot operete v muzikalni sferi končala. Slednja je
8 Gregor Pompe, »Geneza opere Gorenjski slavček«, Muzikološki zbornik 51, št. 1
(2015): 150–6. Ta študija žal spregleduje prvotni libreto ter njegovo zasnovo likov in
motivacije njihovih ravnanj. Nekatere informacije so v poznejših verzijah izpuščene,
vendar zaradi tega odrske osebe niso postale drugačne. Chansonette tako ni popoln
tujec – tudi v končni verziji kar dobro razume domačine –, temveč človek, ki je ne-
koč že bil na Slovenskem, pa se je potem, ko je v vojaških operacijah na Francoskem
izgubil posest, preselil v kraje, kjer se je svoj čas dobro počutil. Gost je le na Gorenj-
skem. V času, ko se dogaja Slavček, »blizu Trsta že nad leto dni« živi z ženo. Prim.
Pesjakova, Gorenjski slavček, 19.
9 Jože Sivec, Opera skozi stoletja (Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1976), 316.
10 Tudi Smetanova Prodana nevesta, katere zgodba se razplete v znamenju spoznanja
dejanskega stanja, je bila prvotno opereta. Prim. Brian Large, Smetana (London:
Duckworth, 1970), 168.
11 Značilno je bila premiera zadnje operete Franza Lehárja – »glasbene komedije« Giu
ditta – leta 1934 v dunajski državni operi. Čeprav je pri tem do neke mere šlo za de-
monstracijo avstrijske neodvisnosti od hitlerjanske politike, ki je onemogočila odr-
ski krst v Berlinu, je najpomembnejše dejstvo, da je z zgodovino posvečeni prostor
deviški uprizoritvi delu povsem ustrezal. Clemens Krauss, ki je tedaj vodil dunajsko
državno opero, je sicer precej na široko odprl njena vrata popularnejšim delom, da
je v negotovih časih povečal rezervoar obiskovalcev gledališča. Glejte v: Franz En-
dler, Immer nur lächeln … Franz Lehár. Sein Leben – Sein Werk (München: Wilhelm
Heyne Velag, 1998), 235–9.
468
Potemtakem je bil Slavček od vsega začetka nekakšna opera in spe. De-
jansko je žanrsko preobrazbo doživel že leta 1876,8 torej precej pred tem, ko
je bil v obleki zahtevnejšega, kompleksnejšega in resn(obn)ejšega kroja tudi
zares izveden. Ob tem je gotovo pomembno, da se zgodba v generalnem
smislu ni spremenila. Libreto Lujize Pesjakove je tudi v sižejskem smislu
vzdržal žanrsko metamorfozo, ki jo je v praksi izvedel Emanuel Züngl.9
V globinski strukturi pa je le ostal opereten: razlog za razkritje vrlin kre-
menitih Gorenjcev ima vir v pomoti, ki pa ne vodi k tragičnemu razpletu,
temveč k spoznanju realnosti. Ljudje, ki v začetku menijo, da ima prišlek –
Chansonette – slabe namene, spoznajo dejansko stanje in potem svet spet
spravijo v red. Opereta na odru predstavi tako njihovo zmoto kakor pot k
pravemu spoznanju in pravični presoji. Slednja vzpostavi stvarnosti adek-
vatna razmerja tudi v mislih, ki so sicer celo pri pomoti dobronamerne. Ali
vsaj nehudobne. Takšna pot k razsvetlitvi pa je značilna za operete. Prvot-
ni Gorenjski slavček jo prehodi z razkritji pravih razmerij o domu in sve-
tu, Straußov Netopir pa s poukom o blagodejnosti najdevanja krivde za vse
zmede tega sveta v šampanjskih mehurčkih oziroma hlapih. A takšna spo-
ročila in zgodbene obrazce prenese tudi opera. Kot izrazna oblika10 in kot
glasbeno gledališče.11
Kljub takšnim znakom vitalnosti in v več smeri odprte protejskosti pa
se je avtorskoustvajalna pot operete v muzikalni sferi končala. Slednja je
8 Gregor Pompe, »Geneza opere Gorenjski slavček«, Muzikološki zbornik 51, št. 1
(2015): 150–6. Ta študija žal spregleduje prvotni libreto ter njegovo zasnovo likov in
motivacije njihovih ravnanj. Nekatere informacije so v poznejših verzijah izpuščene,
vendar zaradi tega odrske osebe niso postale drugačne. Chansonette tako ni popoln
tujec – tudi v končni verziji kar dobro razume domačine –, temveč človek, ki je ne-
koč že bil na Slovenskem, pa se je potem, ko je v vojaških operacijah na Francoskem
izgubil posest, preselil v kraje, kjer se je svoj čas dobro počutil. Gost je le na Gorenj-
skem. V času, ko se dogaja Slavček, »blizu Trsta že nad leto dni« živi z ženo. Prim.
Pesjakova, Gorenjski slavček, 19.
9 Jože Sivec, Opera skozi stoletja (Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1976), 316.
10 Tudi Smetanova Prodana nevesta, katere zgodba se razplete v znamenju spoznanja
dejanskega stanja, je bila prvotno opereta. Prim. Brian Large, Smetana (London:
Duckworth, 1970), 168.
11 Značilno je bila premiera zadnje operete Franza Lehárja – »glasbene komedije« Giu
ditta – leta 1934 v dunajski državni operi. Čeprav je pri tem do neke mere šlo za de-
monstracijo avstrijske neodvisnosti od hitlerjanske politike, ki je onemogočila odr-
ski krst v Berlinu, je najpomembnejše dejstvo, da je z zgodovino posvečeni prostor
deviški uprizoritvi delu povsem ustrezal. Clemens Krauss, ki je tedaj vodil dunajsko
državno opero, je sicer precej na široko odprl njena vrata popularnejšim delom, da
je v negotovih časih povečal rezervoar obiskovalcev gledališča. Glejte v: Franz En-
dler, Immer nur lächeln … Franz Lehár. Sein Leben – Sein Werk (München: Wilhelm
Heyne Velag, 1998), 235–9.
468
