Page 114 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 114
ksodus«: o tistih, ki odhajajo, tistih, ki ostajajo, in tistih, ki prihajajo
odločitvah, o pretiravanju oz. nepravilnem ravnanju s prebivalstvom in so
tudi poskušale oblikovati protiukrepe, zavedajoč se propagandnega učinka
»terorja« na protijugoslovanske sile (Kosmač 2017, 96–102).
To psihološko pa tudi dejansko nasilje je negativno vplivalo predvsem
na italijansko prebivalstvo, pa naj bo v obliki nepravičnih sodnih procesov
ali z vsakdanjim ustrahovanjem. Politik italijanskih korenin Giulio navaja
primer javnega sodnega procesa proti domnevnemu teroristu iz Izole, ki
naj bi odločilno vplival na dogodke, ki so pripeljali do množičnega izselje-
vanja.
Aretiran je bil v Izoli. Proces, eden najbolj grozljivih, ki je obstajal . . .
Delali so se iz ideoloških, političnih razlogov z obtožbo terorizma,
tudi če so bili fantje med 20 in 25 leti. Bilj je zaprt v zapor, njegova
družina je bila poslana proč in potem je bil pomiloščen, mislim, da
po 11-ih letih zapora v Mariboru, v Strunjanu. [Bil je član prvega ko-
miteja za zdravje, sestavljenega iz vseh političnih usmeritev, deloval
je v tajnosti pod Nemci in naj bi prispeval k osvoboditvi Izole leta
1945.] Leta 1945, po dveh ali treh dneh, so bili odstranjeni, ponovno
poslani v ilegalo – preselili so se v Trst kot c ln Istre. In to je bilo ne-
kako začetek teh travm, ki so sledile od leta 1945 do 1954, 1955, 1956.
V začetku tega procesa, ki se je potem razvil še posebej leta ’53, ki je
privedel 90 prebivalstva čez mejo. [O tem, kako so Italijani do za-
dnjega upali, da bo cona B ostala v Italiji, za razliko od drugih delov
Istre, za katere se je že vedelo.] In ni se smelo govoriti o njih. Za 40,
50 let Luigi Andrioli in banda teroristov, tu se ni smelo govoriti. Pro-
ces je bil izveden leta ’48, torej v letu Informbiro, z velikim pompom,
z megafoni, zvočniki na trgu, ki so v živo prenašali proces.
Mnogi sogovorniki, predvsem Italijani, vendar tudi drugi, so pričali o
vsakdanjem ustrahovanju na ulicah mest. O ustrahovanju je bilo slišati ta-
ko s strani ustrahovanih kot ustrahovalcev. Ornella, ki je »eksodus« v Ko-
pru doživljala kot otrok, tako pripoveduje večkrat slišano zgodbo o ustra-
hovanju oz. pritiskih v odhod, ki so se dogajali na vratih hiš Italijanov. Ali
gre za izvoren spomin ali ne, vprašanje, saj vemo, da se spominjamo sku-
paj z družbo, v kateri živimo, prav tako se spominjamo s spomini, ki ne
pripadajo nam samim, ampak družbi, katere del smo (Halbwachs 2001).
O: Ampak so bežali kot nori, ker so prihajali na vrata: »Če ne greš še
danes zvečer, te jutri ubijemo.« In veš, kaj se je zgodilo?
112
odločitvah, o pretiravanju oz. nepravilnem ravnanju s prebivalstvom in so
tudi poskušale oblikovati protiukrepe, zavedajoč se propagandnega učinka
»terorja« na protijugoslovanske sile (Kosmač 2017, 96–102).
To psihološko pa tudi dejansko nasilje je negativno vplivalo predvsem
na italijansko prebivalstvo, pa naj bo v obliki nepravičnih sodnih procesov
ali z vsakdanjim ustrahovanjem. Politik italijanskih korenin Giulio navaja
primer javnega sodnega procesa proti domnevnemu teroristu iz Izole, ki
naj bi odločilno vplival na dogodke, ki so pripeljali do množičnega izselje-
vanja.
Aretiran je bil v Izoli. Proces, eden najbolj grozljivih, ki je obstajal . . .
Delali so se iz ideoloških, političnih razlogov z obtožbo terorizma,
tudi če so bili fantje med 20 in 25 leti. Bilj je zaprt v zapor, njegova
družina je bila poslana proč in potem je bil pomiloščen, mislim, da
po 11-ih letih zapora v Mariboru, v Strunjanu. [Bil je član prvega ko-
miteja za zdravje, sestavljenega iz vseh političnih usmeritev, deloval
je v tajnosti pod Nemci in naj bi prispeval k osvoboditvi Izole leta
1945.] Leta 1945, po dveh ali treh dneh, so bili odstranjeni, ponovno
poslani v ilegalo – preselili so se v Trst kot c ln Istre. In to je bilo ne-
kako začetek teh travm, ki so sledile od leta 1945 do 1954, 1955, 1956.
V začetku tega procesa, ki se je potem razvil še posebej leta ’53, ki je
privedel 90 prebivalstva čez mejo. [O tem, kako so Italijani do za-
dnjega upali, da bo cona B ostala v Italiji, za razliko od drugih delov
Istre, za katere se je že vedelo.] In ni se smelo govoriti o njih. Za 40,
50 let Luigi Andrioli in banda teroristov, tu se ni smelo govoriti. Pro-
ces je bil izveden leta ’48, torej v letu Informbiro, z velikim pompom,
z megafoni, zvočniki na trgu, ki so v živo prenašali proces.
Mnogi sogovorniki, predvsem Italijani, vendar tudi drugi, so pričali o
vsakdanjem ustrahovanju na ulicah mest. O ustrahovanju je bilo slišati ta-
ko s strani ustrahovanih kot ustrahovalcev. Ornella, ki je »eksodus« v Ko-
pru doživljala kot otrok, tako pripoveduje večkrat slišano zgodbo o ustra-
hovanju oz. pritiskih v odhod, ki so se dogajali na vratih hiš Italijanov. Ali
gre za izvoren spomin ali ne, vprašanje, saj vemo, da se spominjamo sku-
paj z družbo, v kateri živimo, prav tako se spominjamo s spomini, ki ne
pripadajo nam samim, ampak družbi, katere del smo (Halbwachs 2001).
O: Ampak so bežali kot nori, ker so prihajali na vrata: »Če ne greš še
danes zvečer, te jutri ubijemo.« In veš, kaj se je zgodilo?
112
