Page 113 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 113
O razlogih za izseljevanje in odnosih oblasti do istrskih Italijanov
smo februarja 56. leta, ker so nam vse vzeli, veliko nas je bilo v družini,
titini so nam vzeli trgovino z živili« (str. 69). »Strah nas je bilo. Potem mi
je umrla hčerka v Kopru, nismo znali govoriti in so nam govorili ›prekleti
Italijani‹. [. . .] Smo zbežali [. . .]« (str. 70). Le tu pa tam se omenja boljše ži-
vljenje, pritiski zaradi religioznosti, problem nerazumevanja novega jezika
(str. 38, 64, 66, 72).
Prepleteno z nasiljem in strahom je vzrok za odhod mnogih poniževanje
Italijanov. Grozljivo je pričevanje potomke ezulov iz Kopra, ki je Neži Če-
bron Lipovec povedala o odhodu zaradi sramotenja, maltretiranja njenega
dedka.
Mama je rojena 1947 [. . .], oče je bil ribič in mandolinist. Niso name-
ravali oditi. Ampak jugoslovanski vojaki so očeta preganjali in sramo-
tili: slekli so ga in je moral gol (!) hoditi po mestu dol do mandrača in
nazaj . . . Nato niso zmogli več in so se 1952 odselili in več let živeli po
barakah za begunce [o groznih pogojih in zlorabi].
Pričevanja Italijanov o nasilju v Istri so šokantna, recimo v knjigi History
in Exile Pamele Ballinger (2003). O nasilju v Istri med in takoj po vojni (do
leta 1948) piše Miha Kosmač, pri čemer je imel še posebej velik propagan-
dni učinek strah pred istrskimi fojbami, do katerih je prišlo v času brez
oblasti, med kapitulacijo Italije 8. septembra 1943 in nemško zasedbo Istre
z začetkom oktobra 1943, in kjer naj bi bilo realno število umrlih med 350
in 500. V tem času so v Istri potekali povračilni ukrepi zaradi fašizma, ljud-
ska maščevanja in osebna obračunavanja. Nasilje je bilo uperjeno predvsem
proti domnevnim fašistom, kolaboracionistom, zastopnikom fašističnega
aparata in nekaterim civilnim osebam, kar je bilo po vojni sicer značilno
za večino evropskih držav. ozna oz. tajna jugoslovanska policija je imela
nalogo, da na novoosvobojenih ozemljih izvede čiščenje terena ne na na-
cionalni, temveč fašistični bazi, torej proti »sovražnikom ljudstva«. Zanje
so ustanovili »ljudska sodišča za zaščito narodne časti«. Prebivalcem, tudi
Italijanom, ki niso sprejeli jugoslovanskega državljanstva, so sodila vojaška
sodišča. »Sovražniki ljudstva« so lahko postali tudi tisti, ki niso sodelovali
pri demonstracijah, propagandnih in političnih akcijah v podporo priklju-
čitvi Istre Jugoslaviji. Pregon in represija nad prebivalstvom sta se ujemala
z revolucionarnimi procesi, saj se je obračun s t. i. razrednimi sovražniki
delno prekrival z obračunom s kolaboracionisti. Poleg o z n e so v repre-
siji sodelovale tudi vojaške enote Jugoslovanske armade in ljudske milice.
Jugoslovanske oblasti so bile leta 1944 obveščene o njihovih samovoljnih
111
smo februarja 56. leta, ker so nam vse vzeli, veliko nas je bilo v družini,
titini so nam vzeli trgovino z živili« (str. 69). »Strah nas je bilo. Potem mi
je umrla hčerka v Kopru, nismo znali govoriti in so nam govorili ›prekleti
Italijani‹. [. . .] Smo zbežali [. . .]« (str. 70). Le tu pa tam se omenja boljše ži-
vljenje, pritiski zaradi religioznosti, problem nerazumevanja novega jezika
(str. 38, 64, 66, 72).
Prepleteno z nasiljem in strahom je vzrok za odhod mnogih poniževanje
Italijanov. Grozljivo je pričevanje potomke ezulov iz Kopra, ki je Neži Če-
bron Lipovec povedala o odhodu zaradi sramotenja, maltretiranja njenega
dedka.
Mama je rojena 1947 [. . .], oče je bil ribič in mandolinist. Niso name-
ravali oditi. Ampak jugoslovanski vojaki so očeta preganjali in sramo-
tili: slekli so ga in je moral gol (!) hoditi po mestu dol do mandrača in
nazaj . . . Nato niso zmogli več in so se 1952 odselili in več let živeli po
barakah za begunce [o groznih pogojih in zlorabi].
Pričevanja Italijanov o nasilju v Istri so šokantna, recimo v knjigi History
in Exile Pamele Ballinger (2003). O nasilju v Istri med in takoj po vojni (do
leta 1948) piše Miha Kosmač, pri čemer je imel še posebej velik propagan-
dni učinek strah pred istrskimi fojbami, do katerih je prišlo v času brez
oblasti, med kapitulacijo Italije 8. septembra 1943 in nemško zasedbo Istre
z začetkom oktobra 1943, in kjer naj bi bilo realno število umrlih med 350
in 500. V tem času so v Istri potekali povračilni ukrepi zaradi fašizma, ljud-
ska maščevanja in osebna obračunavanja. Nasilje je bilo uperjeno predvsem
proti domnevnim fašistom, kolaboracionistom, zastopnikom fašističnega
aparata in nekaterim civilnim osebam, kar je bilo po vojni sicer značilno
za večino evropskih držav. ozna oz. tajna jugoslovanska policija je imela
nalogo, da na novoosvobojenih ozemljih izvede čiščenje terena ne na na-
cionalni, temveč fašistični bazi, torej proti »sovražnikom ljudstva«. Zanje
so ustanovili »ljudska sodišča za zaščito narodne časti«. Prebivalcem, tudi
Italijanom, ki niso sprejeli jugoslovanskega državljanstva, so sodila vojaška
sodišča. »Sovražniki ljudstva« so lahko postali tudi tisti, ki niso sodelovali
pri demonstracijah, propagandnih in političnih akcijah v podporo priklju-
čitvi Istre Jugoslaviji. Pregon in represija nad prebivalstvom sta se ujemala
z revolucionarnimi procesi, saj se je obračun s t. i. razrednimi sovražniki
delno prekrival z obračunom s kolaboracionisti. Poleg o z n e so v repre-
siji sodelovale tudi vojaške enote Jugoslovanske armade in ljudske milice.
Jugoslovanske oblasti so bile leta 1944 obveščene o njihovih samovoljnih
111
