Page 115 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 115
O razlogih za izseljevanje in odnosih oblasti do istrskih Italijanov
K: Ampak, a je res to o vratih?
O: Ma sigurno, se sama spomnem. Samo da jaz sem bila majhna in
sem te stvari doživljala, kot da bi bil teater. Eh, so udarjali po vra-
tih . . . Ampak jaz nisem . . . Ampak je bil teror, ljudje so izginjali iz
danes na jutri, nisi razumel kako. Neverjetno je bilo. In potem to iz-
praznjeno mestece, prazno, tako malo nas je ostalo.
Nekateri se spominjajo pričevanj tistih, ki so sami izvajali posredne pri-
tiske na Italijane, tako kot Lucija:
L: Je meni pripovedoval profesor [ime], ki je sicer zdaj že pokoj-
ni, v Mariboru. Je rekel, da oni so prihajali leta ’45 dol v Porto-
rož/Portorose na dvomesečne počitnice, njihovo edino nalogo so
imeli, da vsake dva dni, najmanj dva dni »skibicirajo« kakšnega Itali-
jančka, da začne rohneti proti njim, da ga policija potem da za kakšen
dan v zapor.
K: »Skibicirajo«?
L: Se pravi mularija: »Kaj boš Italijan!!!« [v prezirljivem tonu] Ali pa
so se kaj tepli ali karkoli. Torej, so bili ti skojevci, ti mladeniči, ne bom
rekla, da je bilo to zdaj totalno množično, ampak je tudi ta oblast, bi
rekli na tak nelegalen, nerazviden način gotovo kaj naredila zato, da
so . . ..
Anton, priseljenec iz notranjosti Hrvaške, poročen s hrvaško Istranko,
omenja, da so pritiske na istrske Italijane izvajali priseljenci, Slovenci iz
notranjosti:
A: Največ so šli uni, ki so se, ki so že imeli od prej nekoga tam. In oni,
ki so res bili zagriženi Italijani, bali so se! Neki so se tudi bali. Rečem
lahko ta primer. Moja soseda, ona je bila Italijanka! Njej so vsako noč
tolkli po oknih. [Občutek napetosti, tišina.]
K: A, ja?
A: Znate, kdo je tolkel? Domači, domači . . . Odnosno dopriseljeni Slo-
venci!
K: Ma je bila politično kompromitirana, kot bi človek rekel, ali je bila
samo Italijanka?
A: [Odkimava v tišini.] Bilo je tega! Je! Tega je bilo! To moram reči. Ja
znam primere. [Noče več o tem.]
113
K: Ampak, a je res to o vratih?
O: Ma sigurno, se sama spomnem. Samo da jaz sem bila majhna in
sem te stvari doživljala, kot da bi bil teater. Eh, so udarjali po vra-
tih . . . Ampak jaz nisem . . . Ampak je bil teror, ljudje so izginjali iz
danes na jutri, nisi razumel kako. Neverjetno je bilo. In potem to iz-
praznjeno mestece, prazno, tako malo nas je ostalo.
Nekateri se spominjajo pričevanj tistih, ki so sami izvajali posredne pri-
tiske na Italijane, tako kot Lucija:
L: Je meni pripovedoval profesor [ime], ki je sicer zdaj že pokoj-
ni, v Mariboru. Je rekel, da oni so prihajali leta ’45 dol v Porto-
rož/Portorose na dvomesečne počitnice, njihovo edino nalogo so
imeli, da vsake dva dni, najmanj dva dni »skibicirajo« kakšnega Itali-
jančka, da začne rohneti proti njim, da ga policija potem da za kakšen
dan v zapor.
K: »Skibicirajo«?
L: Se pravi mularija: »Kaj boš Italijan!!!« [v prezirljivem tonu] Ali pa
so se kaj tepli ali karkoli. Torej, so bili ti skojevci, ti mladeniči, ne bom
rekla, da je bilo to zdaj totalno množično, ampak je tudi ta oblast, bi
rekli na tak nelegalen, nerazviden način gotovo kaj naredila zato, da
so . . ..
Anton, priseljenec iz notranjosti Hrvaške, poročen s hrvaško Istranko,
omenja, da so pritiske na istrske Italijane izvajali priseljenci, Slovenci iz
notranjosti:
A: Največ so šli uni, ki so se, ki so že imeli od prej nekoga tam. In oni,
ki so res bili zagriženi Italijani, bali so se! Neki so se tudi bali. Rečem
lahko ta primer. Moja soseda, ona je bila Italijanka! Njej so vsako noč
tolkli po oknih. [Občutek napetosti, tišina.]
K: A, ja?
A: Znate, kdo je tolkel? Domači, domači . . . Odnosno dopriseljeni Slo-
venci!
K: Ma je bila politično kompromitirana, kot bi človek rekel, ali je bila
samo Italijanka?
A: [Odkimava v tišini.] Bilo je tega! Je! Tega je bilo! To moram reči. Ja
znam primere. [Noče več o tem.]
113
