Page 174 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 174
»eksodusu«? O prenovi istrske družbe, družbenih odnosih in dediščini
partizanskih narodnih herojev. Za razliko od Kopra naj v Portorožu, kjer so
prevladovali priseljenci, tedaj ne bi prevladovala italijanščina, čeprav se zdi
malo zgodaj za prevlado neitalijanskih jezikov:
Jaz sem prišel z mamo, ki je bila poslana kot vzgojiteljica na Obalo.
Ona je bila prva slovenska vzgojiteljica na Obali, prej jih ni bilo. Šola-
na, naredila je enoletni vzgojiteljski tečaj, rekli so ji vzgojiteljska šola
v Ljubljani, in je prišla dol skupaj z mano, dvoletnim otrokom, mi-
slim, da je bilo na začetku 52-ega ali nekaj podobnega je moralo biti.
[. . .] V Portorožu je pa bilo za razliko, kar je povedala Lucija, je bila
pa večina teh otrok preseljenih, vsaj kar se jaz spomnim. In to iz vseh
vetrov, od vojakov Mikoliči, Kocetiči, to so bili vsi moji sošolci . . . [Na
vprašanje, če iz Jugoslavije:] Ja, tudi. To so bili vsi sinovi vojakov, ki
ostali potem, oficirjev, ki so imeli tam svoj . . . Bolnica je bila tam in
tako. Je bila dosti raznolika druščina teh otrok in ni prevladovala ita-
lijanščina nikakor.
Kot je razvidno iz pričevanj, je bilo precej priseljencev iz širše Primorske
nekdanjih partizanov. Posebej zanimiva je zgodba znane politične oseb-
nosti, Kristine, hčere primorskega partizana. Njena družina se je po vojni
iz Brkinov začasno preselila v Kočevje v zapuščene hiše kočevskih Nemcev,
kjer so skupaj z drugimi družinami čakali na možnost »vrnitve« na Primor-
sko, ko bo le-ta »osvobojena«.
Mi smo znali, da nismo za stalno [na Kočevskem], in smo ves čas ča-
kali, kdaj bo določena meja med Italijo in Jugoslavijo. Želeli smo ve-
deti, če je Trst naš, kaj bo našega, in končno se je ta razdelitev opravila
leta ’45, a ne. In mi smo takoj začeli pripravljati svojo vrnitev. Mi smo
se potem . . . Mislim, da spet vse družine nazaj preselile. [. . .] Ni res,
da so vsi Italijani šli v Trst. So zapuščali prazne domove, niso bile hi-
še . . . In tako je bila možnost za naš povratek. Že spet so moški odšli
prej. Moj oče in večina moških se je takrat priselila v gradbeništvu,
ker se je takrat začelo nekaj na novo gradit, in že spet so se te druži-
ne naselile na tem teritoriju, nekateri v Bertokih, pa v Hrvatinih, to
so bili verjetno tisti, ki so bolj pogrešali kmetije, mi nismo nikoli bili
pravi kmetije [. . .]. Tako da mi smo se naselili v mesto. Moja mama je
rekla, »mi gremo v mesto.« In to mesto je bila Izola.
Zgodnje priseljevanje je bilo povezano z osnovanjem nove socialistične
oblasti in administrativnih struktur kot tudi z zaposlovanjem že omenje-
172
partizanskih narodnih herojev. Za razliko od Kopra naj v Portorožu, kjer so
prevladovali priseljenci, tedaj ne bi prevladovala italijanščina, čeprav se zdi
malo zgodaj za prevlado neitalijanskih jezikov:
Jaz sem prišel z mamo, ki je bila poslana kot vzgojiteljica na Obalo.
Ona je bila prva slovenska vzgojiteljica na Obali, prej jih ni bilo. Šola-
na, naredila je enoletni vzgojiteljski tečaj, rekli so ji vzgojiteljska šola
v Ljubljani, in je prišla dol skupaj z mano, dvoletnim otrokom, mi-
slim, da je bilo na začetku 52-ega ali nekaj podobnega je moralo biti.
[. . .] V Portorožu je pa bilo za razliko, kar je povedala Lucija, je bila
pa večina teh otrok preseljenih, vsaj kar se jaz spomnim. In to iz vseh
vetrov, od vojakov Mikoliči, Kocetiči, to so bili vsi moji sošolci . . . [Na
vprašanje, če iz Jugoslavije:] Ja, tudi. To so bili vsi sinovi vojakov, ki
ostali potem, oficirjev, ki so imeli tam svoj . . . Bolnica je bila tam in
tako. Je bila dosti raznolika druščina teh otrok in ni prevladovala ita-
lijanščina nikakor.
Kot je razvidno iz pričevanj, je bilo precej priseljencev iz širše Primorske
nekdanjih partizanov. Posebej zanimiva je zgodba znane politične oseb-
nosti, Kristine, hčere primorskega partizana. Njena družina se je po vojni
iz Brkinov začasno preselila v Kočevje v zapuščene hiše kočevskih Nemcev,
kjer so skupaj z drugimi družinami čakali na možnost »vrnitve« na Primor-
sko, ko bo le-ta »osvobojena«.
Mi smo znali, da nismo za stalno [na Kočevskem], in smo ves čas ča-
kali, kdaj bo določena meja med Italijo in Jugoslavijo. Želeli smo ve-
deti, če je Trst naš, kaj bo našega, in končno se je ta razdelitev opravila
leta ’45, a ne. In mi smo takoj začeli pripravljati svojo vrnitev. Mi smo
se potem . . . Mislim, da spet vse družine nazaj preselile. [. . .] Ni res,
da so vsi Italijani šli v Trst. So zapuščali prazne domove, niso bile hi-
še . . . In tako je bila možnost za naš povratek. Že spet so moški odšli
prej. Moj oče in večina moških se je takrat priselila v gradbeništvu,
ker se je takrat začelo nekaj na novo gradit, in že spet so se te druži-
ne naselile na tem teritoriju, nekateri v Bertokih, pa v Hrvatinih, to
so bili verjetno tisti, ki so bolj pogrešali kmetije, mi nismo nikoli bili
pravi kmetije [. . .]. Tako da mi smo se naselili v mesto. Moja mama je
rekla, »mi gremo v mesto.« In to mesto je bila Izola.
Zgodnje priseljevanje je bilo povezano z osnovanjem nove socialistične
oblasti in administrativnih struktur kot tudi z zaposlovanjem že omenje-
172
