Page 176 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 176
»eksodusu«? O prenovi istrske družbe, družbenih odnosih in dediščini
tizan gor. Vem, da v Renčah so zidarji, vem, da so v Dutovljah mizar-
ji . . . In sem prišel gor, smo imeli sestanek, sem rekel: »Poslušajte. Dol
rabimo zidarje. Ste pripravljeni? Dobite hišo, stanovanje.« To ste me
prej vprašala. Sem šel v Dutovlje. »Rabim mizarje, stavbne mizarje,
pa tudi pohištvene, če pridete.« Saj razumete, mizar je mizar. In sem
dobil zidarje od enega konca, mizarje z drugega konca. [. . .] In sem
šel na stanovanjski urad, na občino. »Rabim nekaj stanovanj za ljudi,
ki bom pripeljal.« In šef mi je dal en karton, tisti od čevljev, škatlo
od čevljev, pooolno ključev! Gori je bila etiketa, ime ulice in številka
hiše. »Tu imate,« je rekel, »zberite si. Tam kjer hočete!« [smeh] In s
tistimi ključi . . . Ne bom pretiraval, ma jih je bilo sto noter! Sem šel
na podjetje, predal personalnemu, sem rekel: »Tu imaš ključe, kdor se
javi, naj si izbira! Naj gre, naj pogleda . . .« In tako je bilo. In so šli po
ulici . . . »Ja, ne to, ja, ne to, jaz bi to, uni je boljši, kaj boš pa ti . . .« Itn.
Je bil hec, je bil. Ljudje so si zbirali po želji.
K: In potem so tu plačevali najemnino ali kako je to bilo?
C: To je bila potem stanovanjska uprava. Ker to je bila ena uprava, ni
bilo kar tako, po partizansko, ne. Ena uprava je bila, lastnik, to je bilo
državno vse! Vse, kar so pustili, tisti, ki je šel stran, je ostalo občinsko!
K: Aaa, in potem ste prav vi tisti, ki ste vabili . . .
C: Ja, in tudi učitelji in šolstvo? Ravno tako! So mogli . . . Ni bilo tukaj
učiteljev! Malo! V Portorožu je bila šola za učitelje, višje. Ma ta kader
se je šele pripravljal, ni bil narejen. Skratka, je bilo potreba po ljudeh.
Ste me vprašala, kako potem s hišami. En del se je napolnil tako, da
so prišli novi ljudje, novi delavci, novi itn. In potem en velik del se je
začelo ponujati podjetjem za počitniške domove, takrat je bil v modi
počitniški dom! Od trga, Zelenjavnega trga naprej do Punte, to so bili
sami počitniški domovi!
Poleg še enkrat potrjene zgodbe o »šopu ključev« izpraznjenih stanovanj
za nove naseljence sta zanimiva še dva Claudijeva komentarja. Prvi je o
predaji zapuščenih hiš priseljencem iz notranjosti Slovenije, o čemer bo
tekla beseda v poglavju o simbolnih mejah, drugi komentar pa se nanaša
na že omenjeno pomanjkanje učiteljev, ki so bili potrebni za vzpostavitev
pred dvajsetletjem ukinjenega slovenskega šolstva. Prav ti manjkajoči ka-
dri so bili očitno še posebej vabljeni tudi tako, da so jim uredili stanovanja
za bivanje. Kot pravi Martin, lokalni zbiralec antikvitet in domoznanec, ki
se je sicer priselil šele v 70. letih, so bila stanovanja za tiste, ki so prišli po
174
tizan gor. Vem, da v Renčah so zidarji, vem, da so v Dutovljah mizar-
ji . . . In sem prišel gor, smo imeli sestanek, sem rekel: »Poslušajte. Dol
rabimo zidarje. Ste pripravljeni? Dobite hišo, stanovanje.« To ste me
prej vprašala. Sem šel v Dutovlje. »Rabim mizarje, stavbne mizarje,
pa tudi pohištvene, če pridete.« Saj razumete, mizar je mizar. In sem
dobil zidarje od enega konca, mizarje z drugega konca. [. . .] In sem
šel na stanovanjski urad, na občino. »Rabim nekaj stanovanj za ljudi,
ki bom pripeljal.« In šef mi je dal en karton, tisti od čevljev, škatlo
od čevljev, pooolno ključev! Gori je bila etiketa, ime ulice in številka
hiše. »Tu imate,« je rekel, »zberite si. Tam kjer hočete!« [smeh] In s
tistimi ključi . . . Ne bom pretiraval, ma jih je bilo sto noter! Sem šel
na podjetje, predal personalnemu, sem rekel: »Tu imaš ključe, kdor se
javi, naj si izbira! Naj gre, naj pogleda . . .« In tako je bilo. In so šli po
ulici . . . »Ja, ne to, ja, ne to, jaz bi to, uni je boljši, kaj boš pa ti . . .« Itn.
Je bil hec, je bil. Ljudje so si zbirali po želji.
K: In potem so tu plačevali najemnino ali kako je to bilo?
C: To je bila potem stanovanjska uprava. Ker to je bila ena uprava, ni
bilo kar tako, po partizansko, ne. Ena uprava je bila, lastnik, to je bilo
državno vse! Vse, kar so pustili, tisti, ki je šel stran, je ostalo občinsko!
K: Aaa, in potem ste prav vi tisti, ki ste vabili . . .
C: Ja, in tudi učitelji in šolstvo? Ravno tako! So mogli . . . Ni bilo tukaj
učiteljev! Malo! V Portorožu je bila šola za učitelje, višje. Ma ta kader
se je šele pripravljal, ni bil narejen. Skratka, je bilo potreba po ljudeh.
Ste me vprašala, kako potem s hišami. En del se je napolnil tako, da
so prišli novi ljudje, novi delavci, novi itn. In potem en velik del se je
začelo ponujati podjetjem za počitniške domove, takrat je bil v modi
počitniški dom! Od trga, Zelenjavnega trga naprej do Punte, to so bili
sami počitniški domovi!
Poleg še enkrat potrjene zgodbe o »šopu ključev« izpraznjenih stanovanj
za nove naseljence sta zanimiva še dva Claudijeva komentarja. Prvi je o
predaji zapuščenih hiš priseljencem iz notranjosti Slovenije, o čemer bo
tekla beseda v poglavju o simbolnih mejah, drugi komentar pa se nanaša
na že omenjeno pomanjkanje učiteljev, ki so bili potrebni za vzpostavitev
pred dvajsetletjem ukinjenega slovenskega šolstva. Prav ti manjkajoči ka-
dri so bili očitno še posebej vabljeni tudi tako, da so jim uredili stanovanja
za bivanje. Kot pravi Martin, lokalni zbiralec antikvitet in domoznanec, ki
se je sicer priselil šele v 70. letih, so bila stanovanja za tiste, ki so prišli po
174
