Page 205 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 205
Simbolne meje v istrski družbi
Leta 1964 so koprski
miličniki tradicionalno
v novoletnem času
postavili jelko na
križišču Semedelske
ceste in Cesto j l a pri
Hotelu Triglav v Kopru
nivoju očitno močnejša. Andrea Smith ta kontrast med javnim diskurzom
na eni strani in lastnimi migrantskimi izkušnjami na drugi imenuje kon-
verzacijska ali kognitivna disonanca in jo opaža pri malteških priseljencih
v Alžiriji ter Franciji. Navaja, recimo, govor malteške priseljenke, ki ura-
dni diskurz odkrito sooča s »talilnim loncem« migrantov in svojo lastno
izkušnjo »drugosti« (2006, 134–140), ki zelo spominja na spomine o »od-
tujenosti«, nesprejetosti in hkrati sprejetosti Adele, albanske priseljenke s
Kosova. V svojem govoru je ves čas poudarjala, kako so njeno družino istr-
ski meščani lepo sprejeli, vendar je po drugi strani tudi izpostavljala, da se
je njena družina ves čas trudila, da ne bi izpadla drugačna od domačinov,
zato so svoje tradicije ohranjali znotraj doma:
Da bi nas domačini tukaj slabo sprejeli . . . Bi blo zelo nepošteno, kve-
čjemu so nam stali bolj ob strani. Ki nas če je obdeloval, je obdelovala
Udba takrat. [. . .] In ker smo bli obrtniki, ki takrat obrtnik si bil ka-
pitalist v unem sistemu. [O odporu oblasti do katoliških praks.] Da si
bil . . . ne morem reč, da si bil protielement, ampak vsekakor nisi bil v
njihovi . . . Mislim, mi smo imeli bolj te pritiske iz Udbe, ki so se tukaj
vršili pri nas. Drugače pa ni, a veš, z ljudmi, ki smo tako živeli, pa ne.
So nas sprejeli. [. . .] Zdej dobro, js sm mela to srečo, da sem rasla v
taki družini. Nam je bilo jasno dano vedet, da smo prišli tukaj, torej
v en prostor, ki je prva dolžnost naša sprejeti ljudi, biti isti kot oni.
Vse ostale stvari imaš pa v družini. Torej, naši obredi cerkveni, smo
jih imeli pač doma [tudi drugi Slovenci so katoliške prakse na skrivaj
izvajali doma] [. . .]. Ne, bi naredila krivico komer koli, če bi rekla, da
203
Leta 1964 so koprski
miličniki tradicionalno
v novoletnem času
postavili jelko na
križišču Semedelske
ceste in Cesto j l a pri
Hotelu Triglav v Kopru
nivoju očitno močnejša. Andrea Smith ta kontrast med javnim diskurzom
na eni strani in lastnimi migrantskimi izkušnjami na drugi imenuje kon-
verzacijska ali kognitivna disonanca in jo opaža pri malteških priseljencih
v Alžiriji ter Franciji. Navaja, recimo, govor malteške priseljenke, ki ura-
dni diskurz odkrito sooča s »talilnim loncem« migrantov in svojo lastno
izkušnjo »drugosti« (2006, 134–140), ki zelo spominja na spomine o »od-
tujenosti«, nesprejetosti in hkrati sprejetosti Adele, albanske priseljenke s
Kosova. V svojem govoru je ves čas poudarjala, kako so njeno družino istr-
ski meščani lepo sprejeli, vendar je po drugi strani tudi izpostavljala, da se
je njena družina ves čas trudila, da ne bi izpadla drugačna od domačinov,
zato so svoje tradicije ohranjali znotraj doma:
Da bi nas domačini tukaj slabo sprejeli . . . Bi blo zelo nepošteno, kve-
čjemu so nam stali bolj ob strani. Ki nas če je obdeloval, je obdelovala
Udba takrat. [. . .] In ker smo bli obrtniki, ki takrat obrtnik si bil ka-
pitalist v unem sistemu. [O odporu oblasti do katoliških praks.] Da si
bil . . . ne morem reč, da si bil protielement, ampak vsekakor nisi bil v
njihovi . . . Mislim, mi smo imeli bolj te pritiske iz Udbe, ki so se tukaj
vršili pri nas. Drugače pa ni, a veš, z ljudmi, ki smo tako živeli, pa ne.
So nas sprejeli. [. . .] Zdej dobro, js sm mela to srečo, da sem rasla v
taki družini. Nam je bilo jasno dano vedet, da smo prišli tukaj, torej
v en prostor, ki je prva dolžnost naša sprejeti ljudi, biti isti kot oni.
Vse ostale stvari imaš pa v družini. Torej, naši obredi cerkveni, smo
jih imeli pač doma [tudi drugi Slovenci so katoliške prakse na skrivaj
izvajali doma] [. . .]. Ne, bi naredila krivico komer koli, če bi rekla, da
203
