Page 240 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 240
»eksodusu«? O prenovi istrske družbe, družbenih odnosih in dediščini
nem, kot otrok se spomnim karnevala. Takrat je bila navada, da so
ljudje hodili po hišah, potrkali, in živo se spomnim, da so prišli tudi k
nam v našo koprsko stanovanje. Ampak to so bile zelo lepe beneške
maske. Spominjam se teh njihovih »baut« [tradicionalnih beneških
mask], spominjam se šumenja takih temno modro-violičnih svilenih
kril . . . Spominjam se, da so imeli bele dokolenke, kvačkane na cofke –
to pač otrok opazi –, in da so prišli in da so prepevali in da je mamica
z veseljem sprejela, oče se je pa modro pri strani držal, grdo, nič se
ni nasmehnil. [. . .] In vem tudi, da je bil potem sprevod, in jaz sem
prepevala z vsem srcem: »Carneval, carneval non sta a ander via, te
daremo, te daremo un bel capotto!« In da smo ga potem tam, kjer je
današnja tržnica, [. . .] ga potem zakurili.
K: In tej prišleki, torej vi, ste se pridružili temu karnevalu? Ljudje so
bili vsi skupaj ali ne?
L: Ja, ja. No, moj oče ne. Se pravi, verjetno tisti del, kaj bi rekla, ki je
bil nosilec neke nove oblasti, ne vem. Ali pa čisto, da je oče malo manj
družaben. Vem, da je bila naša mami, vem, da sem bila jaz in so bili
otroci iz naše hiše in okolice. Ne spomnim se, da bi bil tle . . . In smo
vsi prepevali.
Podobno je bilo opazovano tudi v vaških pustovanjih drugod. Če pustni
vaški obhod obišče tudi predele, kjer živijo novi priseljenci, s tem pokaže,
da jih sprejme v svojo skupnost. Lahko pa se zgodi tudi obratno, ko skup-
nost pokaže odpor do priseljencev tako, da jih vaščani ne vključijo v pustne
šege in niti v vaške obhode. S tem pokažejo, da priseljencev ne jemljejo za
»svoje« (Hrobat Virloget, Kastelic in Kavrečič 2012, 54–57). Z vključitvijo
priseljencev v pustovanje in obiskom njihovih stanovanj so tako domači-
ni pokazali, da jih sprejemajo kot del lastne skupnosti. Integracijsko vlogo
med različnimi etničnimi skupinami so po pripovedih sodeč imeli tudi ple-
si v Kopru, ki so se prirejali na različnih lokacijah, od italijanskih, kot je
Circolo, do slovenskih, kot je bil Hotel Triglav. Po pripovedih sodeč naj bi
tu padle vse jezikovne bariere, o čemer so ljudje govorili tudi na dogodkih
»Pripovedujem zgodbo mesta« (Čebron Lipovec 2015, 201). Tako tudi Ma-
rio in Stanka omenita, da etničnost pri teh druženjih ob večernih plesih ni
imela nobenega pomena, čeprav je pri interpretaciji vseh teh pripovedi vse-
eno potrebna previdnost. Vemo namreč, da so spomini lahko nostalgično
obarvani z iluzijo harmonične preteklosti »dobrih starih časov« in očiščeni
vsakršnih konfliktov (Brumen 2000):
238
nem, kot otrok se spomnim karnevala. Takrat je bila navada, da so
ljudje hodili po hišah, potrkali, in živo se spomnim, da so prišli tudi k
nam v našo koprsko stanovanje. Ampak to so bile zelo lepe beneške
maske. Spominjam se teh njihovih »baut« [tradicionalnih beneških
mask], spominjam se šumenja takih temno modro-violičnih svilenih
kril . . . Spominjam se, da so imeli bele dokolenke, kvačkane na cofke –
to pač otrok opazi –, in da so prišli in da so prepevali in da je mamica
z veseljem sprejela, oče se je pa modro pri strani držal, grdo, nič se
ni nasmehnil. [. . .] In vem tudi, da je bil potem sprevod, in jaz sem
prepevala z vsem srcem: »Carneval, carneval non sta a ander via, te
daremo, te daremo un bel capotto!« In da smo ga potem tam, kjer je
današnja tržnica, [. . .] ga potem zakurili.
K: In tej prišleki, torej vi, ste se pridružili temu karnevalu? Ljudje so
bili vsi skupaj ali ne?
L: Ja, ja. No, moj oče ne. Se pravi, verjetno tisti del, kaj bi rekla, ki je
bil nosilec neke nove oblasti, ne vem. Ali pa čisto, da je oče malo manj
družaben. Vem, da je bila naša mami, vem, da sem bila jaz in so bili
otroci iz naše hiše in okolice. Ne spomnim se, da bi bil tle . . . In smo
vsi prepevali.
Podobno je bilo opazovano tudi v vaških pustovanjih drugod. Če pustni
vaški obhod obišče tudi predele, kjer živijo novi priseljenci, s tem pokaže,
da jih sprejme v svojo skupnost. Lahko pa se zgodi tudi obratno, ko skup-
nost pokaže odpor do priseljencev tako, da jih vaščani ne vključijo v pustne
šege in niti v vaške obhode. S tem pokažejo, da priseljencev ne jemljejo za
»svoje« (Hrobat Virloget, Kastelic in Kavrečič 2012, 54–57). Z vključitvijo
priseljencev v pustovanje in obiskom njihovih stanovanj so tako domači-
ni pokazali, da jih sprejemajo kot del lastne skupnosti. Integracijsko vlogo
med različnimi etničnimi skupinami so po pripovedih sodeč imeli tudi ple-
si v Kopru, ki so se prirejali na različnih lokacijah, od italijanskih, kot je
Circolo, do slovenskih, kot je bil Hotel Triglav. Po pripovedih sodeč naj bi
tu padle vse jezikovne bariere, o čemer so ljudje govorili tudi na dogodkih
»Pripovedujem zgodbo mesta« (Čebron Lipovec 2015, 201). Tako tudi Ma-
rio in Stanka omenita, da etničnost pri teh druženjih ob večernih plesih ni
imela nobenega pomena, čeprav je pri interpretaciji vseh teh pripovedi vse-
eno potrebna previdnost. Vemo namreč, da so spomini lahko nostalgično
obarvani z iluzijo harmonične preteklosti »dobrih starih časov« in očiščeni
vsakršnih konfliktov (Brumen 2000):
238
