Page 102 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 102
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
Jedro Dahlerupovih »krogov« je bil vsekakor Trst z okolico. Novi ko-
mandant mornarice se je zavedal, da bo najboljše mornarje dobil tam.
Pravilno pa je sklepal, da se bo odzvalo tudi zaledje, če odpravi prisil-
no kazensko mobilizacijo kadra. Z uvedbo prostovoljne mobilizacije je
odpravil strah pred ladjami. In »hribovci« so se odzvali. Od tod tudi rek
avstrijskih mornariških oficirjev, da »je treba dobre mornarje iskati v hri-
bih«. Spoznali pa bomo, da pomenijo »hribi« predvsem bližino magistral-
nih cest.
Prvo obdobje
Ustvariti mornariški kader po Napoleonovih vojnah ni bilo lahko. Avstrija
je združila ostanke svoje prejšnje vojne mornarice z ostanki beneške voj-
ne flote, ki je v zadnjem desetletju 18. in v prvem desetletju 19. stoletja
utrpela znatne izgube. Toda združili sta se dve težko prizadeti floti, od
katerih je bila beneška precej zastarela in za boj na odprtem morju že ne-
uporabna. Toda tudi takšna in tako ustvarjena mornarica je potrebova-
la kader. Vodstvo mornarice je bilo mešano, tj. avstrijsko in beneško, zato
so vprašanje kadra rešili s kompromisom. Na beneških ladjah so zadržali
beneški kader in ga ojačali s skupino avstrijskih, najbrž nepomorskih ofi-
cirjev. Za avstrijske ladje pa so naročili kader v Dalmaciji, Boki Kotorski,
na otoku Krfu, v Istri in Trstu.11 Avstrijski vladi se je zdelo potrebno kon-
trolirati mornariški kader, ker ga je imela za nezanesljivega. Zato je dala
šolati prve oficirje iz dežel, ki so veljale za cesarju zveste. Tako so priš-
li v akademijo avstrijski Nemci, Madžari, Cehi, Hrvati in polagoma tudi
Slovenci. Potrebno je bilo novo mornariško vodstvo. Sodniki in sodni pi-
sarji so morali biti iz starih avstrijskih dežel. Svoj delež so prispevale tudi
slovenske dežele. S cestnega križa so prišli trije oficirji sodne stroke. Prvi
je bil Matija Kermajer iz Šentvida ob Glini, v to funkcijo določen že leta
1809. Po činu je bil nadporočnik.12 Leta 1812 sta mu sledila Ksaver Reddy
iz Novega mesta13 in Ignac Prettner iz Celovca14, prvi kot poročnik, dru-
gi kot kapetan sodne stroke. Reddy in Kermajer sta bila šolana pravni-
ka, medtem ko je bil Prettner verjetno samo dober poznavalec vojaške-
11 Skoraj celotna serija »Matricole« navaja kader vrnjenih območij. Posebno veliko je
Benečanov in Krfanov, Avstrijcev pa izredno malo.
12 ÖStA, KA, »Conduitliste 1917 fasc. 1.«
13 ÖStA, KA, »Qualificationslisten der K. u. k. Kriegsmarine Offiziere und Beamte
188/4594.«
14 ÖStA, KA, »Qualificationslisten der K. u. k. Kriegsmarine Offiziere und Beamte
181/4423.«
102
Jedro Dahlerupovih »krogov« je bil vsekakor Trst z okolico. Novi ko-
mandant mornarice se je zavedal, da bo najboljše mornarje dobil tam.
Pravilno pa je sklepal, da se bo odzvalo tudi zaledje, če odpravi prisil-
no kazensko mobilizacijo kadra. Z uvedbo prostovoljne mobilizacije je
odpravil strah pred ladjami. In »hribovci« so se odzvali. Od tod tudi rek
avstrijskih mornariških oficirjev, da »je treba dobre mornarje iskati v hri-
bih«. Spoznali pa bomo, da pomenijo »hribi« predvsem bližino magistral-
nih cest.
Prvo obdobje
Ustvariti mornariški kader po Napoleonovih vojnah ni bilo lahko. Avstrija
je združila ostanke svoje prejšnje vojne mornarice z ostanki beneške voj-
ne flote, ki je v zadnjem desetletju 18. in v prvem desetletju 19. stoletja
utrpela znatne izgube. Toda združili sta se dve težko prizadeti floti, od
katerih je bila beneška precej zastarela in za boj na odprtem morju že ne-
uporabna. Toda tudi takšna in tako ustvarjena mornarica je potrebova-
la kader. Vodstvo mornarice je bilo mešano, tj. avstrijsko in beneško, zato
so vprašanje kadra rešili s kompromisom. Na beneških ladjah so zadržali
beneški kader in ga ojačali s skupino avstrijskih, najbrž nepomorskih ofi-
cirjev. Za avstrijske ladje pa so naročili kader v Dalmaciji, Boki Kotorski,
na otoku Krfu, v Istri in Trstu.11 Avstrijski vladi se je zdelo potrebno kon-
trolirati mornariški kader, ker ga je imela za nezanesljivega. Zato je dala
šolati prve oficirje iz dežel, ki so veljale za cesarju zveste. Tako so priš-
li v akademijo avstrijski Nemci, Madžari, Cehi, Hrvati in polagoma tudi
Slovenci. Potrebno je bilo novo mornariško vodstvo. Sodniki in sodni pi-
sarji so morali biti iz starih avstrijskih dežel. Svoj delež so prispevale tudi
slovenske dežele. S cestnega križa so prišli trije oficirji sodne stroke. Prvi
je bil Matija Kermajer iz Šentvida ob Glini, v to funkcijo določen že leta
1809. Po činu je bil nadporočnik.12 Leta 1812 sta mu sledila Ksaver Reddy
iz Novega mesta13 in Ignac Prettner iz Celovca14, prvi kot poročnik, dru-
gi kot kapetan sodne stroke. Reddy in Kermajer sta bila šolana pravni-
ka, medtem ko je bil Prettner verjetno samo dober poznavalec vojaške-
11 Skoraj celotna serija »Matricole« navaja kader vrnjenih območij. Posebno veliko je
Benečanov in Krfanov, Avstrijcev pa izredno malo.
12 ÖStA, KA, »Conduitliste 1917 fasc. 1.«
13 ÖStA, KA, »Qualificationslisten der K. u. k. Kriegsmarine Offiziere und Beamte
188/4594.«
14 ÖStA, KA, »Qualificationslisten der K. u. k. Kriegsmarine Offiziere und Beamte
181/4423.«
102
