Page 12 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 12
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
desno nogo in mezinec na desni roki ter postal invalid. Starši so se zave-
dali, da kot najstarejši sin zaradi invalidnosti ne bo mogel prevzeti do-
mače kmetije, zato so zanj iskali možnosti nadaljnjega izobraževanja. Po
končani osnovni šoli, ki jo je obiskoval v Temnici in v Komnu, so se starši
na pobudo strica Franca odločili, da ga pošljejo na šolanje v Gorico. Tam je
najprej obiskoval Alojzijevišče, nato pa še dve leti in pol malo semenišče.
Od tam je pobegnil in bil kasneje po posredovanju invalidske organizaci-
je iz Gorice kot gojenec sprejet v goriški zavod Dante Alighieri. Istočasno
je obiskoval državno klasično gimnazijo.
Pri invalidski organizaciji v Gorici se je srečal z vojnimi invalidi itali-
janske vojske iz prve svetovne vojne, ki se niso strinjali s politiko in ideo-
logijo fašizma ter ki so bili prepričani, da se je Slovencem zgodila krivica,
ker je Italija zasedla primorske kraje. Od njih se je navzel protifašističnega
duha in se naučil spoštovati svoj narod. Občasno je sodeloval pri prenaša-
nju pošte z revolucionarno vsebino, vendar »bolj iz spoštovanja do teh lju-
di in nekega uporno-avanturističnega čuta kot pa zaradi prepričanja«. Po
zaslugi goriške invalidne organizacije je dobil tudi invalidnino, ki mu je v
času šolanja zadostovala za plačilo stroškov zavoda in skromna oblačila.
V razgibanem vojnem času je končal tudi šolanje. 20. maja leta 1943 je ma-
turiral. S posredovanjem stričevega prijatelja dr. Monteneja je še istega
dne nastopil svojo prvo službo v goriški hranilnici »Cassa di risparmio«.
Kot član rajonskega odbora OF je spremljal dogajanje na jugoslovan-
skem bojišču, kot referent za agitacijo in propagando pa skrbel, da je nje-
mu zaupana naloga potekala dobro. Zbiral je tudi čevlje, obleke, sanitetni
material in denar za partizane. 6. marca 1944 se je kljub invalidnosti vklju-
čil v NOB in se v Renčah pri Gorici pridružil 19. SNOUB Srečka Kosovela.
Bil je borec in pomočnik kulturnega referenta 3. bataljona Kosovelove bri-
gade. Zaradi invalidnosti so ga iz brigade razporedili na teren, kjer je bil
tajnik terenskega narodnoosvobodilnega odbora ter referent za ljudsko
prosveto. Kmalu po osvoboditvi so ga julija 1945 zaradi slabega zdravstve-
nega stanja poslali v Invalidski dom v Ljubljano, kjer je nadaljeval s pros-
vetnim delom vse do demobilizacije aprila 1946.
Po demobilizaciji leta 1946 je Pahor krajši čas živel v Celju. Tam je bil
upravnik dijaškega doma. Septembra istega leta se je vpisal na Filozofsko
fakulteto v Ljubljani, študiral zgodovino, septembra 1950 diplomiral, op-
ravil še bibliotekarski tečaj in se nato zaposlil v Kopru. Najprej je delal kot
urednik na Radiu cone B STO, nato pa od junija 1951 do 31. julija 1954 kot
upravnik v Študijski knjižnici v Kopru. Rad je prebiral starogrške in sta-
12
desno nogo in mezinec na desni roki ter postal invalid. Starši so se zave-
dali, da kot najstarejši sin zaradi invalidnosti ne bo mogel prevzeti do-
mače kmetije, zato so zanj iskali možnosti nadaljnjega izobraževanja. Po
končani osnovni šoli, ki jo je obiskoval v Temnici in v Komnu, so se starši
na pobudo strica Franca odločili, da ga pošljejo na šolanje v Gorico. Tam je
najprej obiskoval Alojzijevišče, nato pa še dve leti in pol malo semenišče.
Od tam je pobegnil in bil kasneje po posredovanju invalidske organizaci-
je iz Gorice kot gojenec sprejet v goriški zavod Dante Alighieri. Istočasno
je obiskoval državno klasično gimnazijo.
Pri invalidski organizaciji v Gorici se je srečal z vojnimi invalidi itali-
janske vojske iz prve svetovne vojne, ki se niso strinjali s politiko in ideo-
logijo fašizma ter ki so bili prepričani, da se je Slovencem zgodila krivica,
ker je Italija zasedla primorske kraje. Od njih se je navzel protifašističnega
duha in se naučil spoštovati svoj narod. Občasno je sodeloval pri prenaša-
nju pošte z revolucionarno vsebino, vendar »bolj iz spoštovanja do teh lju-
di in nekega uporno-avanturističnega čuta kot pa zaradi prepričanja«. Po
zaslugi goriške invalidne organizacije je dobil tudi invalidnino, ki mu je v
času šolanja zadostovala za plačilo stroškov zavoda in skromna oblačila.
V razgibanem vojnem času je končal tudi šolanje. 20. maja leta 1943 je ma-
turiral. S posredovanjem stričevega prijatelja dr. Monteneja je še istega
dne nastopil svojo prvo službo v goriški hranilnici »Cassa di risparmio«.
Kot član rajonskega odbora OF je spremljal dogajanje na jugoslovan-
skem bojišču, kot referent za agitacijo in propagando pa skrbel, da je nje-
mu zaupana naloga potekala dobro. Zbiral je tudi čevlje, obleke, sanitetni
material in denar za partizane. 6. marca 1944 se je kljub invalidnosti vklju-
čil v NOB in se v Renčah pri Gorici pridružil 19. SNOUB Srečka Kosovela.
Bil je borec in pomočnik kulturnega referenta 3. bataljona Kosovelove bri-
gade. Zaradi invalidnosti so ga iz brigade razporedili na teren, kjer je bil
tajnik terenskega narodnoosvobodilnega odbora ter referent za ljudsko
prosveto. Kmalu po osvoboditvi so ga julija 1945 zaradi slabega zdravstve-
nega stanja poslali v Invalidski dom v Ljubljano, kjer je nadaljeval s pros-
vetnim delom vse do demobilizacije aprila 1946.
Po demobilizaciji leta 1946 je Pahor krajši čas živel v Celju. Tam je bil
upravnik dijaškega doma. Septembra istega leta se je vpisal na Filozofsko
fakulteto v Ljubljani, študiral zgodovino, septembra 1950 diplomiral, op-
ravil še bibliotekarski tečaj in se nato zaposlil v Kopru. Najprej je delal kot
urednik na Radiu cone B STO, nato pa od junija 1951 do 31. julija 1954 kot
upravnik v Študijski knjižnici v Kopru. Rad je prebiral starogrške in sta-
12
