Page 14 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 14
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
službo. Poleg nepremične dediščine so želeli zaščititi zlasti premično kul-
turno dediščino, ki so jo Pirančani po izselitvi pustili v zapuščenih sta-
novanjih. Leta 1954 so v prostorih palače Gabrielli na Cankarjevem nab-
režju ustanovili Mestni muzej Piran ter Komisijo za spomeniško varstvo,
tja pa preselili še staro Mestno knjižnico (Biblioteca civica) in Mestni ar-
hiv (Archivio civico antico), ki sta bila organizacijsko združena vse od leta
1891. Stavba je bila leta 1944 zaradi letalskega bombardiranja zelo poško-
dovana, vendar so jo leta 1954 adaptirali do tolikšne mere, da so v njej lah-
ko nastanili strokovne službe. Za upravitelja vseh služb in prvega ravna-
telja Mestnega muzeja je bil imenovan Miroslav Pahor.
Leta 1954 se je Pahor zaradi službe preselil v Piran, kjer je potem ži-
vel in delal vse do svoje smrti. V Mestnem muzeju se je zaposlil avgusta
leta 1954. V pičlih treh mesecih oziroma do 29. novembra 1954 je uredil
in na dan republike odprl muzej. Sprva je strokovno delo opravljal sam,
nakar se mu je pridružilo nekaj sodelavcev. Takoj se je lotil pionirskega
zbiranja predmetov po mestu in postavljanja mestnega muzeja, urejanja
stare mestne knjižnice in mestnega arhiva ter izpolnjevanja nalog spome-
niškovarstvene službe. Postopoma so se posamezne ustanove osamosva-
jale in se po zaposlitvi novih kadrov ter pridobitvi novih prostorov izse-
lile iz palače Gabrielli. Še najdlje je v prostorih današnjega muzeja ostal
arhiv, čeprav je občinski ljudski odbor že leta 1957 ustanovil samostojen
Mestni arhiv, ki je od stare mestne knjižnice prevzel vse arhivsko gradivo.
Knjižni fond stare mestne knjižnice je prevzel Mestni muzej. Leta 1955 je
bila z namestitvijo knjižničarja izpeljana ločitev muzejske strokovne in
novonastale Ljudske knjižnice, v kateri so začeli zbirati najnovejše knjige.
Ker se je Pahor zavedal potrebe po novih prostorih, ki so bili pogojeno z
novimi pridobitvami muzealij in s konstantnim odpiranjem, posodablja-
njem in širitvijo zbirk, se je leta 1956 najprej začel zavzemati za nove pro-
store, kamor bi premestili Ljudsko knjižnico.
V muzeju sta se tako izoblikovala dva muzejska knjižnična fonda:
strokovna knjižnica in stara mestna knjižnica. V strokovni knjižnici so
začeli zbirati in hraniti knjige, ki so ustrezale tedanji mestni in potem
pomorski usmeritvi muzeja s področij domoznanstva, arheologije, zgo-
dovine, etnologije, umetnostne zgodovine, muzeologije itd. Knjige s po-
morsko vsebino obravnavajo zgodovino pomorstva, pomorski promet,
ladjedelstvo, vojne mornarice, ribištvo, solinarstvo, pomorsko arheologi-
jo itd. V fondu stare mestne knjižnice, ki je obravnavan kot poseben mu-
zejski fond, pa je hranjena piranska mestna zapuščina (Terčon 1992). Med
14
službo. Poleg nepremične dediščine so želeli zaščititi zlasti premično kul-
turno dediščino, ki so jo Pirančani po izselitvi pustili v zapuščenih sta-
novanjih. Leta 1954 so v prostorih palače Gabrielli na Cankarjevem nab-
režju ustanovili Mestni muzej Piran ter Komisijo za spomeniško varstvo,
tja pa preselili še staro Mestno knjižnico (Biblioteca civica) in Mestni ar-
hiv (Archivio civico antico), ki sta bila organizacijsko združena vse od leta
1891. Stavba je bila leta 1944 zaradi letalskega bombardiranja zelo poško-
dovana, vendar so jo leta 1954 adaptirali do tolikšne mere, da so v njej lah-
ko nastanili strokovne službe. Za upravitelja vseh služb in prvega ravna-
telja Mestnega muzeja je bil imenovan Miroslav Pahor.
Leta 1954 se je Pahor zaradi službe preselil v Piran, kjer je potem ži-
vel in delal vse do svoje smrti. V Mestnem muzeju se je zaposlil avgusta
leta 1954. V pičlih treh mesecih oziroma do 29. novembra 1954 je uredil
in na dan republike odprl muzej. Sprva je strokovno delo opravljal sam,
nakar se mu je pridružilo nekaj sodelavcev. Takoj se je lotil pionirskega
zbiranja predmetov po mestu in postavljanja mestnega muzeja, urejanja
stare mestne knjižnice in mestnega arhiva ter izpolnjevanja nalog spome-
niškovarstvene službe. Postopoma so se posamezne ustanove osamosva-
jale in se po zaposlitvi novih kadrov ter pridobitvi novih prostorov izse-
lile iz palače Gabrielli. Še najdlje je v prostorih današnjega muzeja ostal
arhiv, čeprav je občinski ljudski odbor že leta 1957 ustanovil samostojen
Mestni arhiv, ki je od stare mestne knjižnice prevzel vse arhivsko gradivo.
Knjižni fond stare mestne knjižnice je prevzel Mestni muzej. Leta 1955 je
bila z namestitvijo knjižničarja izpeljana ločitev muzejske strokovne in
novonastale Ljudske knjižnice, v kateri so začeli zbirati najnovejše knjige.
Ker se je Pahor zavedal potrebe po novih prostorih, ki so bili pogojeno z
novimi pridobitvami muzealij in s konstantnim odpiranjem, posodablja-
njem in širitvijo zbirk, se je leta 1956 najprej začel zavzemati za nove pro-
store, kamor bi premestili Ljudsko knjižnico.
V muzeju sta se tako izoblikovala dva muzejska knjižnična fonda:
strokovna knjižnica in stara mestna knjižnica. V strokovni knjižnici so
začeli zbirati in hraniti knjige, ki so ustrezale tedanji mestni in potem
pomorski usmeritvi muzeja s področij domoznanstva, arheologije, zgo-
dovine, etnologije, umetnostne zgodovine, muzeologije itd. Knjige s po-
morsko vsebino obravnavajo zgodovino pomorstva, pomorski promet,
ladjedelstvo, vojne mornarice, ribištvo, solinarstvo, pomorsko arheologi-
jo itd. V fondu stare mestne knjižnice, ki je obravnavan kot poseben mu-
zejski fond, pa je hranjena piranska mestna zapuščina (Terčon 1992). Med
14
