Page 13 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 13
Življenje in ustvarjalno delo dr. Miroslava Pahorja (5. 11. 1922–25. 4. 1981)
rorimske pesnike. Njihova dela je bral v izvirniku in poskušal razumeti
skrite misli ter skrita čustva, o katerih so pisali. Tukaj je prišla do izraza
njegova klasična izobrazba in služba je bila temu primerna.
V prvih letih po drugi svetovni vojni je bilo politično, gospodarsko,
družbeno, demografsko in nacionalno dogajanje zelo pestro, še zlasti v
obalnih mestih Kopru, Izoli in Piranu ter na širšem istrskem ozemlju.
Zaradi političnih in gospodarskih razmer je v letih 1947–1954 prišlo do
izseljevanja avtohtonega italijanskega prebivalstva iz istrskih obalnih
mest v Italijo. Na ravni dveh sosednjih držav je potekala intenzivna di-
plomatska in politična borba za Trst. Ker se Jugoslavija ni želela in ne
nameravala odpovedati se svoji prisotnosti v Tržaškem zalivu, so njene
pogajalske skupine vztrajale, da mora Slovenija dobiti izhod na morje. Z
rešitvijo tržaškega vprašanja, ko je Trst dokončno pripadel Italiji, je slo-
venski narod izgubil stik z dotedanjo slovensko obalo med Barkovljami in
Devinom, pridobil pa je del obale severozahodne Istre od Debelega rtiča
do reke Dragonje vključno s tremi obalnimi mesti. Republika Slovenija je
na tem področju zaradi ugodnih razmer videla možnosti razvoja panog,
ki bi v prihodnosti prinašale devizni zaslužek. Podpirala je razvoj prista-
niške dejavnosti, pomorstva in turizma. V Kopru so kot konkurenco pri-
staniščema v Trstu in na Reki začeli graditi prvo veliko slovensko prista-
nišče – Luko Koper.
V tri malone izpraznjena obalna mesta so se po končani vojni, še bolj
pa po sklenitvi Londonskega sporazuma leta 1954, začeli naseljevati pre-
bivalci iz notranjosti Slovenije in vse Jugoslavije. Zaradi tedanjih življenj-
skih razmer je tudi s Krasa v Piran, Izolo in Koper prišlo veliko Kraševcev,
ki so se zaposlili v pomorskih podjetjih. V novonastali situaciji so organi
politične oblasti in vplivni posamezniki po svojih sposobnostih, močeh
in v okviru republiško-federalnih odnosov vzpostavili preurejeno pomor-
sko upravo, pomorsko gospodarstvo in pomorsko šolstvo, dokaj uspešno
pa so nadaljevali z ribištvom. Ustanovljeni sta bili pomorska šola in lad-
jarsko podjetje Splošna plovba. V Piranu je z delom nadaljevala ladjedelni-
ca, v Izoli pa ribolovno podjetje in vsa ribja predelovalna industrija. Morje
je bilo tisto, ki je v povojnem obdobju krajem ob morju in Sloveniji v celo-
ti odpiralo »okno v svet«.
V takih specifičnih povojnih razmerah se je občinskemu vodstvu v
Piranu leta 1952 zdelo primerno, da z namenom zbiranja in ohranjanja
kulturne dediščine Pirana, ki se je ponašal z bogato zgodovinsko in kul-
turno preteklostjo, ustanovi muzej in organizira spomeniškovarstveno
13
rorimske pesnike. Njihova dela je bral v izvirniku in poskušal razumeti
skrite misli ter skrita čustva, o katerih so pisali. Tukaj je prišla do izraza
njegova klasična izobrazba in služba je bila temu primerna.
V prvih letih po drugi svetovni vojni je bilo politično, gospodarsko,
družbeno, demografsko in nacionalno dogajanje zelo pestro, še zlasti v
obalnih mestih Kopru, Izoli in Piranu ter na širšem istrskem ozemlju.
Zaradi političnih in gospodarskih razmer je v letih 1947–1954 prišlo do
izseljevanja avtohtonega italijanskega prebivalstva iz istrskih obalnih
mest v Italijo. Na ravni dveh sosednjih držav je potekala intenzivna di-
plomatska in politična borba za Trst. Ker se Jugoslavija ni želela in ne
nameravala odpovedati se svoji prisotnosti v Tržaškem zalivu, so njene
pogajalske skupine vztrajale, da mora Slovenija dobiti izhod na morje. Z
rešitvijo tržaškega vprašanja, ko je Trst dokončno pripadel Italiji, je slo-
venski narod izgubil stik z dotedanjo slovensko obalo med Barkovljami in
Devinom, pridobil pa je del obale severozahodne Istre od Debelega rtiča
do reke Dragonje vključno s tremi obalnimi mesti. Republika Slovenija je
na tem področju zaradi ugodnih razmer videla možnosti razvoja panog,
ki bi v prihodnosti prinašale devizni zaslužek. Podpirala je razvoj prista-
niške dejavnosti, pomorstva in turizma. V Kopru so kot konkurenco pri-
staniščema v Trstu in na Reki začeli graditi prvo veliko slovensko prista-
nišče – Luko Koper.
V tri malone izpraznjena obalna mesta so se po končani vojni, še bolj
pa po sklenitvi Londonskega sporazuma leta 1954, začeli naseljevati pre-
bivalci iz notranjosti Slovenije in vse Jugoslavije. Zaradi tedanjih življenj-
skih razmer je tudi s Krasa v Piran, Izolo in Koper prišlo veliko Kraševcev,
ki so se zaposlili v pomorskih podjetjih. V novonastali situaciji so organi
politične oblasti in vplivni posamezniki po svojih sposobnostih, močeh
in v okviru republiško-federalnih odnosov vzpostavili preurejeno pomor-
sko upravo, pomorsko gospodarstvo in pomorsko šolstvo, dokaj uspešno
pa so nadaljevali z ribištvom. Ustanovljeni sta bili pomorska šola in lad-
jarsko podjetje Splošna plovba. V Piranu je z delom nadaljevala ladjedelni-
ca, v Izoli pa ribolovno podjetje in vsa ribja predelovalna industrija. Morje
je bilo tisto, ki je v povojnem obdobju krajem ob morju in Sloveniji v celo-
ti odpiralo »okno v svet«.
V takih specifičnih povojnih razmerah se je občinskemu vodstvu v
Piranu leta 1952 zdelo primerno, da z namenom zbiranja in ohranjanja
kulturne dediščine Pirana, ki se je ponašal z bogato zgodovinsko in kul-
turno preteklostjo, ustanovi muzej in organizira spomeniškovarstveno
13
