Page 159 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 159
Slovenski cestni križ kot faktor rekrutiranja pomorskega kadra v naših deželah (1812–1941)
Dalje je slovenska buržoazija prezrla gospodarsko ost omenjene pro-
pagande, ki je tičala v »ugotovitvi«, da Slovenci nimamo pomorske tradi-
cije. Ne glede na delovanje naših merkantilistov in naših kapitanov v 18.
stol. in na uspehe naših prvih ladjarjev 19. stol. bi morala buržoazija vide-
ti pomorsko tradicijo v dejstvu, da je bilo na morju na desetine naših ofi-
cirjev, kapitanov in poročnikov ter na stotine mornarjev. Tudi to je naša
buržoazija prezrla. Tradicijo smo imeli, ne da bi bili tako rekoč vedeli za-
njo. Celo naši pisatelji, razen Prešerna, Jurčiča, Gregorčiča in Cankarja
in še koga, je do prve svetovne vojne niso poznali. Toda Prešeren je videl
le tragiko morja, Jurčič je smešil mornarja nekako v smislu primorskega
pregovora, ki pravi, da Čič ni za barko, Gregorčič je videl v morju le gro-
zo. Šele Cankar, ki je proglasil Trst za pljuča Slovenije, je prvi med pisa-
telji vedel, kakšno važnost ima morje in pomorstvo za Slovence. Bil pa je
tudi edini, ki je vsaj deloma poznal tradicijo. Toda kdo je Slovencem sploh
ustvaril pomorsko tradicijo? Odgovor je jasen: Slovenski kmetje s svojo
organizirano kooperacijo in slovenski furmani s svojo zavestno, nered-
ko organizirano propagando. Kooperacija je spravila pomorstvo v kmeč-
ko zavest, furmanstvo pa je to razširilo na zavest malomeščanstva in rev-
nejših obrtnikov. Za odhajanje slovenskega pomorskega kadra je važno
predvsem furmanstvo, tako tisto »nekaj boljše«, ki je skrbelo za poštne
in potovalne kočije, kakor tovorno furmanstvo, ki je prevažalo tovore v
smeri proti Trstu in drugim pristaniščem in od tam v smeri proti zaledju.
Ugotovljeno je, da se je samo po štajerskih cestah gibalo do 1200 furma-
nov dnevno. Glavne postaje so imeli v Gradcu, Lipnici, Radgoni in Šentilju,
Lenartu, Mariboru, Polskavi, Slovenski Bistrici, Konjicah, Vojniku, Celju,
Šempetru in Vranskem. Na mestu je prepričanje, da se je po gorenjskih in
koroških cestah gibalo vsaj 600 do 700 voz dnevno, s tem da je bila ces-
ta Ljubljana–Škofja Loka–Kranj najbolj zasedena s kakšnimi 200 do 250
furmani v obe smeri. Tu so bile glavne postaje v Šentvidu, Medvodah,
Škofji Loki, Kranju, Tržiču, Borovljah in Celovcu. Pridružile pa so se tudi
postaje na cesti proti Štajerski, tj. Trzin in Domžale. Cesta čez Dolenjsko
na Brežice ni bila tako zasedena, ker je Madžarsko in Hrvaško povezova-
la z morjem cesta skoz Karlovac. Vendar smo prepričani, da se je po do-
lenjskih cestah gibalo najmanj 300 furmanov dnevno in so najbolj obre-
menili cesto Novo mesto–Žužemberk–Grosuplje–Ljubljana. Postaje so
bile v Brežicah, Kostanjevici, Šentjerneju, Novem mestu, Žužemberku in
Grosuplju.
159
Dalje je slovenska buržoazija prezrla gospodarsko ost omenjene pro-
pagande, ki je tičala v »ugotovitvi«, da Slovenci nimamo pomorske tradi-
cije. Ne glede na delovanje naših merkantilistov in naših kapitanov v 18.
stol. in na uspehe naših prvih ladjarjev 19. stol. bi morala buržoazija vide-
ti pomorsko tradicijo v dejstvu, da je bilo na morju na desetine naših ofi-
cirjev, kapitanov in poročnikov ter na stotine mornarjev. Tudi to je naša
buržoazija prezrla. Tradicijo smo imeli, ne da bi bili tako rekoč vedeli za-
njo. Celo naši pisatelji, razen Prešerna, Jurčiča, Gregorčiča in Cankarja
in še koga, je do prve svetovne vojne niso poznali. Toda Prešeren je videl
le tragiko morja, Jurčič je smešil mornarja nekako v smislu primorskega
pregovora, ki pravi, da Čič ni za barko, Gregorčič je videl v morju le gro-
zo. Šele Cankar, ki je proglasil Trst za pljuča Slovenije, je prvi med pisa-
telji vedel, kakšno važnost ima morje in pomorstvo za Slovence. Bil pa je
tudi edini, ki je vsaj deloma poznal tradicijo. Toda kdo je Slovencem sploh
ustvaril pomorsko tradicijo? Odgovor je jasen: Slovenski kmetje s svojo
organizirano kooperacijo in slovenski furmani s svojo zavestno, nered-
ko organizirano propagando. Kooperacija je spravila pomorstvo v kmeč-
ko zavest, furmanstvo pa je to razširilo na zavest malomeščanstva in rev-
nejših obrtnikov. Za odhajanje slovenskega pomorskega kadra je važno
predvsem furmanstvo, tako tisto »nekaj boljše«, ki je skrbelo za poštne
in potovalne kočije, kakor tovorno furmanstvo, ki je prevažalo tovore v
smeri proti Trstu in drugim pristaniščem in od tam v smeri proti zaledju.
Ugotovljeno je, da se je samo po štajerskih cestah gibalo do 1200 furma-
nov dnevno. Glavne postaje so imeli v Gradcu, Lipnici, Radgoni in Šentilju,
Lenartu, Mariboru, Polskavi, Slovenski Bistrici, Konjicah, Vojniku, Celju,
Šempetru in Vranskem. Na mestu je prepričanje, da se je po gorenjskih in
koroških cestah gibalo vsaj 600 do 700 voz dnevno, s tem da je bila ces-
ta Ljubljana–Škofja Loka–Kranj najbolj zasedena s kakšnimi 200 do 250
furmani v obe smeri. Tu so bile glavne postaje v Šentvidu, Medvodah,
Škofji Loki, Kranju, Tržiču, Borovljah in Celovcu. Pridružile pa so se tudi
postaje na cesti proti Štajerski, tj. Trzin in Domžale. Cesta čez Dolenjsko
na Brežice ni bila tako zasedena, ker je Madžarsko in Hrvaško povezova-
la z morjem cesta skoz Karlovac. Vendar smo prepričani, da se je po do-
lenjskih cestah gibalo najmanj 300 furmanov dnevno in so najbolj obre-
menili cesto Novo mesto–Žužemberk–Grosuplje–Ljubljana. Postaje so
bile v Brežicah, Kostanjevici, Šentjerneju, Novem mestu, Žužemberku in
Grosuplju.
159
