Page 167 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 167
Slovenski cestni križ kot faktor rekrutiranja pomorskega kadra v naših deželah (1812–1941)
Pečovnik, ki je novembra 1943 padel ob svojem topu, in Baldomir Saje, ki
je padel 1. aprila 1945 v poskusu, da bi rešil polovico svojega odreda, ki je
zašel v uničujoč sovražni ogenj.
Dalje naj omenim oficirje, ki so z Ivanom Kernom 17. aprila 1941 pre-
bili italijansko blokado v Otrantu. Med njimi sta bila brata Franc in Karel
Valentinčič, Božidar Vrančič, Stanislav Gomerčič, o katerih nimamo toč-
nih podatkov; gotovo pa je, da je bil poročnik bojne ladje Milan Zupančič
iz Ljubljane, strojni poročnik Franc Reš iz Škofje Loke. Z našega križa so
bili tudi nekateri podoficirji, ki so se udeležili te akcije.
Mnogi so bili v taboriščih. Gonars, Padova, Garessio, Dachau,
Luckenwald in druga taborišča so izčrpavala njihove moči. Niso jih iz-
črpala. Po vrnitvi iz Padove in Gonarsa, kjer so bili organizirani v OF, ki
so jo poznali že doma, so se po večini udeležili narodnoosvobodilne voj-
ne; nekateri v kopnih, drugi v mornariških in letalskih enotah. Posebej je
treba imenovati organizatorje mornariške grupe 9. korpusa, tj. kasnejše-
ga kontraadmirala Ivana Tomšiča, majorja Slavka Kavška in Baldomirja
Sajeta iz Novega mesta, poročnika Franca Dermoto iz Kranja, poročnika
korvete Radka Pečovnika iz Maribora in druge. Akcijo osvoboditve oto-
ka Raba je ob razpadu Italije vodil poročnik bojne ladje Franc Potočnik iz
Ljubljane. Naši mornarji so bili tam, kjer je bilo najbolj vroče.
Medtem se je v Dalmaciji, posebno na otoku Visu, zbiral kader
nove mornarice pod poveljstvom kasnejšega admirala Josipa Černija iz
Maribora. Z Visa, kamor je odšla tudi večina slovenskih oficirjev, se je za-
čela slavna epopeja osvoboditve Dalmacije in otokov, Istre in Trsta, ki je
bila zaključena maja 1945. Omeniti je treba, da so mnogi mornarji osta-
li v kopnih enotah. Med njimi tudi kasnejši viceadmiral Franc Rustja, v
Mariboru živeči Tržačan, ki je bil tedanji načelnik operativnega odseka 9.
korpusa.
120 šolanih oficirjev mornarice v manj kot 20 letih je pre-
cej. Žal imamo točneje podatke le za 88 oficirjev. Od teh jih je 61 priš-
lo iz krajev ob križu. Po podatkih Podhorskega je bilo med nji-
mi 10 kapetanov korvete,219 25 poročnikov bojne ladje 1. reda,220
219 Podhorsky 1970; 1972. Razporejeni v običajen »križ«: Ljubljana 3: Avgust Grošelj,
Stanislav Abram, Valter Kure; Prebold 1: Edvard Piki; Maribor 2: Boris Slavik in
Josip Černi; Graz: Ernest Blažon; Kranj 1: Anton Zupan; Radovljica 1: Boris Vilfan.
220 Podhorsky 1970; 1972. Razporejeni v »križ«: Ljubljana 12: Oskar Bizjak, Anton Ja-
voršek, Sergej Mašera (roj. v Gorici), Dušan Medič (roj. v Nabrežini), Oton Miklav-
čič, Franc Mirtič, Franc Potočnik, Anton Razinger, Albin Semen, Rajko Valand,
Franjo Valentinčič, Milan Zupančič; Domžale: Rudolf Pogačar; Celje 2: Oton Lu-
167
Pečovnik, ki je novembra 1943 padel ob svojem topu, in Baldomir Saje, ki
je padel 1. aprila 1945 v poskusu, da bi rešil polovico svojega odreda, ki je
zašel v uničujoč sovražni ogenj.
Dalje naj omenim oficirje, ki so z Ivanom Kernom 17. aprila 1941 pre-
bili italijansko blokado v Otrantu. Med njimi sta bila brata Franc in Karel
Valentinčič, Božidar Vrančič, Stanislav Gomerčič, o katerih nimamo toč-
nih podatkov; gotovo pa je, da je bil poročnik bojne ladje Milan Zupančič
iz Ljubljane, strojni poročnik Franc Reš iz Škofje Loke. Z našega križa so
bili tudi nekateri podoficirji, ki so se udeležili te akcije.
Mnogi so bili v taboriščih. Gonars, Padova, Garessio, Dachau,
Luckenwald in druga taborišča so izčrpavala njihove moči. Niso jih iz-
črpala. Po vrnitvi iz Padove in Gonarsa, kjer so bili organizirani v OF, ki
so jo poznali že doma, so se po večini udeležili narodnoosvobodilne voj-
ne; nekateri v kopnih, drugi v mornariških in letalskih enotah. Posebej je
treba imenovati organizatorje mornariške grupe 9. korpusa, tj. kasnejše-
ga kontraadmirala Ivana Tomšiča, majorja Slavka Kavška in Baldomirja
Sajeta iz Novega mesta, poročnika Franca Dermoto iz Kranja, poročnika
korvete Radka Pečovnika iz Maribora in druge. Akcijo osvoboditve oto-
ka Raba je ob razpadu Italije vodil poročnik bojne ladje Franc Potočnik iz
Ljubljane. Naši mornarji so bili tam, kjer je bilo najbolj vroče.
Medtem se je v Dalmaciji, posebno na otoku Visu, zbiral kader
nove mornarice pod poveljstvom kasnejšega admirala Josipa Černija iz
Maribora. Z Visa, kamor je odšla tudi večina slovenskih oficirjev, se je za-
čela slavna epopeja osvoboditve Dalmacije in otokov, Istre in Trsta, ki je
bila zaključena maja 1945. Omeniti je treba, da so mnogi mornarji osta-
li v kopnih enotah. Med njimi tudi kasnejši viceadmiral Franc Rustja, v
Mariboru živeči Tržačan, ki je bil tedanji načelnik operativnega odseka 9.
korpusa.
120 šolanih oficirjev mornarice v manj kot 20 letih je pre-
cej. Žal imamo točneje podatke le za 88 oficirjev. Od teh jih je 61 priš-
lo iz krajev ob križu. Po podatkih Podhorskega je bilo med nji-
mi 10 kapetanov korvete,219 25 poročnikov bojne ladje 1. reda,220
219 Podhorsky 1970; 1972. Razporejeni v običajen »križ«: Ljubljana 3: Avgust Grošelj,
Stanislav Abram, Valter Kure; Prebold 1: Edvard Piki; Maribor 2: Boris Slavik in
Josip Černi; Graz: Ernest Blažon; Kranj 1: Anton Zupan; Radovljica 1: Boris Vilfan.
220 Podhorsky 1970; 1972. Razporejeni v »križ«: Ljubljana 12: Oskar Bizjak, Anton Ja-
voršek, Sergej Mašera (roj. v Gorici), Dušan Medič (roj. v Nabrežini), Oton Miklav-
čič, Franc Mirtič, Franc Potočnik, Anton Razinger, Albin Semen, Rajko Valand,
Franjo Valentinčič, Milan Zupančič; Domžale: Rudolf Pogačar; Celje 2: Oton Lu-
167
