Page 180 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 180
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
Poleg cerkve sv. Petra in Pavla, ki je danes središče župnije, je treba
omeniti še opuščeno cerkev sv. Jakoba sredi vasi. Medtem, ko je župna
cerkev, kakršno vidimo danes, nastala v 19. stoletju, je zgradba cerkve sv.
Jakoba precej starejša. Nad pročeljem se bohoti lep baročni zvonik, ver-
jetno iz 17. stoletja. Na Gori, približno pol ure od vasi, je še romarska cer-
kev Matere božje na Gori, tako imenovane po kraju, kjer jo je postavil re-
nesančni umetnik.
Povir je vas gozdov: Tabor, Stari tabor, Novi boršt, Strmec, Gora,
Debela griža, Kožljek, Benčna jama, Štirnice itd., vse to so imena goz-
dov, ki – precej razredčeni in na videz mladi – še danes obkrožajo vas.
Velikanski ceri in hrasti so bili dolga stoletja bogastvo vasi. Isto velja za
ostale vasi občine Povir. Prav zaradi gozdov je sredi februarja 1976 priš-
la sem ekipa Pomorskega muzeja v Piranu s posebno topografsko nalogo.
Toda preden preidemo na nalogo samo, moramo navesti še nekaj
zgodovinskih podatkov. Med prvo svetovno vojno se je iz Povirja odce-
pila ozkotirna železnica, ki jo je zgradila avstrijska vojska zaradi lažje-
ga oskrbovanja kraške fronte. Železnica je prečkala ves zahodni Kras in
se končala v bližini Opatjega sela. Ves čas prve svetovne vojne je bil Povir
eno od glavnih zbirališč vojske, ki je odhajala na fronto ali prihajala iz nje.
V vasi je bilo skladišče municije, ki je leta 1917 povzročilo požar, v katerem
je zgorela cela ulica. Vse pripovedovalke (moški so bili tedaj na frontah) se
živo spominjajo dogodka, ko je skozi Povir potoval cesar Karel z genera-
lom Boroevićem. Pri železnici se je ustavil, sprejel report krajevnega voja-
škega poveljnika, pozdravil ljudi in odpotoval dalje proti Sežani.
Leta 1918 so Povir zasedli Italijani. Tedaj se je za vas začelo najtežav-
nejše obdobje. Začela se je težka brezposelnost, ker so se Italijani brani-
li slovenskih delavcev. Leta 1926 so fašisti začeli siliti vaščane v stranko.
Brez strankarske izkaznice ni bilo mogoče dobiti stalnega dela. Nekateri
so nasedli propagandi in se vpisali, posebno še zato, ker so videli, kako so
fašisti pretepli Jožeta Mahniča, ki je kategorično odklonil vpis. S tem so
si mladinci pridobili dolžnost nedeljskih predvojaških vaj in »pravico« do
stalnega dela. Ali od »pravice« do dela je bila še dolga pot, ki so jo le redki
prehodili, kajti stalnega dela za Slovence ni smelo biti.
Leta 1931 so začeli Italijani graditi novo cesto Divača–Sežana, ki se
je v blagem loku izognila Povirju, odpravila pa je dva prehoda preko že-
leznice, ki sta mnogokrat ovirala cestni promet. Polir, ki je vodil dela
– pisal se je Zanella – je kljub prepovedi sežanskega fašističnega vodje
Graziolija, sprejel na delo tudi tako imenovane »boljševike«. Zanella ni
180
Poleg cerkve sv. Petra in Pavla, ki je danes središče župnije, je treba
omeniti še opuščeno cerkev sv. Jakoba sredi vasi. Medtem, ko je župna
cerkev, kakršno vidimo danes, nastala v 19. stoletju, je zgradba cerkve sv.
Jakoba precej starejša. Nad pročeljem se bohoti lep baročni zvonik, ver-
jetno iz 17. stoletja. Na Gori, približno pol ure od vasi, je še romarska cer-
kev Matere božje na Gori, tako imenovane po kraju, kjer jo je postavil re-
nesančni umetnik.
Povir je vas gozdov: Tabor, Stari tabor, Novi boršt, Strmec, Gora,
Debela griža, Kožljek, Benčna jama, Štirnice itd., vse to so imena goz-
dov, ki – precej razredčeni in na videz mladi – še danes obkrožajo vas.
Velikanski ceri in hrasti so bili dolga stoletja bogastvo vasi. Isto velja za
ostale vasi občine Povir. Prav zaradi gozdov je sredi februarja 1976 priš-
la sem ekipa Pomorskega muzeja v Piranu s posebno topografsko nalogo.
Toda preden preidemo na nalogo samo, moramo navesti še nekaj
zgodovinskih podatkov. Med prvo svetovno vojno se je iz Povirja odce-
pila ozkotirna železnica, ki jo je zgradila avstrijska vojska zaradi lažje-
ga oskrbovanja kraške fronte. Železnica je prečkala ves zahodni Kras in
se končala v bližini Opatjega sela. Ves čas prve svetovne vojne je bil Povir
eno od glavnih zbirališč vojske, ki je odhajala na fronto ali prihajala iz nje.
V vasi je bilo skladišče municije, ki je leta 1917 povzročilo požar, v katerem
je zgorela cela ulica. Vse pripovedovalke (moški so bili tedaj na frontah) se
živo spominjajo dogodka, ko je skozi Povir potoval cesar Karel z genera-
lom Boroevićem. Pri železnici se je ustavil, sprejel report krajevnega voja-
škega poveljnika, pozdravil ljudi in odpotoval dalje proti Sežani.
Leta 1918 so Povir zasedli Italijani. Tedaj se je za vas začelo najtežav-
nejše obdobje. Začela se je težka brezposelnost, ker so se Italijani brani-
li slovenskih delavcev. Leta 1926 so fašisti začeli siliti vaščane v stranko.
Brez strankarske izkaznice ni bilo mogoče dobiti stalnega dela. Nekateri
so nasedli propagandi in se vpisali, posebno še zato, ker so videli, kako so
fašisti pretepli Jožeta Mahniča, ki je kategorično odklonil vpis. S tem so
si mladinci pridobili dolžnost nedeljskih predvojaških vaj in »pravico« do
stalnega dela. Ali od »pravice« do dela je bila še dolga pot, ki so jo le redki
prehodili, kajti stalnega dela za Slovence ni smelo biti.
Leta 1931 so začeli Italijani graditi novo cesto Divača–Sežana, ki se
je v blagem loku izognila Povirju, odpravila pa je dva prehoda preko že-
leznice, ki sta mnogokrat ovirala cestni promet. Polir, ki je vodil dela
– pisal se je Zanella – je kljub prepovedi sežanskega fašističnega vodje
Graziolija, sprejel na delo tudi tako imenovane »boljševike«. Zanella ni
180
