Page 182 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 182
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
no poživile delo odbora Osvobodilne fronte. Tudi to so Italijani občuti-
li. Zato so 25. marca 1943 ponovno vdrli v vas in s seboj odpeljali Jakoba
Mahniča in Andreja Šavlja. Zaprli so ju v tržaški Coroneo, kjer sta sede-
la nekaj mesecev.
Delo v vasi pa zaradi tega ni izostalo. Po hišah so drdrali kolovrati,
ženske so predle globoko v noč, mladinke so pletle nogavice in jih oddaja-
le partizanom. Kurirska zveza med Sežano, Divačo in Senožečami je de-
lovala brezhibno. Prav tako zveza s Štorjami in drugimi kraji. Prišel je 8.
september 1943. Skozi vas je pribežalo nekaj italijanskih vojakov. Povirci
so jih razorožili in orožje oddali partizanom. Kljub nemški zasedbi, ki je
sledila italijanski kapitulaciji, delo v Povirju ni zamrlo. 16. oktobra 1943 je
prišlo v vas 30 partizanov, ki so priredili krajši miting. Še isti dan je odšlo
z njimi 14 Povircev. Kasneje so se jim pridružili tudi drugi.7
Februarja 1944 je bila ustanovljena organizacija AFŽ, ki je zajela tudi
ostale povirske vasi. Kljub nemški postojanki v vasi, je delo za partiza-
ne dobivalo nov razmah. Čeprav so Nemci prisilili ženske, da so čuvale
progo, da je ne bi partizani minirali in čeprav so si sledile hišne preiska-
ve druga za drugo, so aktivisti in aktivistke v Povirju še nadalje opravlja-
li svojo dolžnost. Mimo Nemcev je šla hrana za partizane, mimo nemških
straž so kurirke odnašale in prinašale nadvse važno pošto. Hišne preiska-
ve niso uspele.8 Vas je bila zelo složna. Ni bito človeka, ki bi pomislil na
izdajo. Celo v vasi živeči mesar – Nemec, poročen s Povirko9, ki je sicer de-
lal za Nemce, je bil prisiljen delati tudi za partizane – in molčati.
Tako je prišla osvoboditev. Pet mladih življenj je žrtvoval Povir na
žrtvenik domovine.10 Po vojni se jim je oddolžil s skromno vendar vidno
spominsko ploščo na zadružnem domu. Ko je leta 1947 sledila priključi-
tev k Jugoslaviji, se je tudi za Povir začelo novo življenje. Žal je meja pri
Sežani skoraj popolnoma prekinila tiste (starodavne zveze z morjem, ki
so jih Povirci v času Avstrije zavestno vzdrževali, in ki jih je Italija zmanj-
7 N. o. m.
8 N. o. m. Včasih je prišla prav tudi krsta. Pripovedovalkin oče si je naredil krsto
še za življenja. Imel jo je v svoji spalnici. Tu je pripovedovalka pustila spisek vseh
darovalcev za partizane. V tem pa so Nemci vdrli v hišo in začeli s preiskavo. Ko
so prišli do očetove spalnice, so se ustrašili krste (oče je medtem globoko spal) in
odbrzeli naprej. Tako je bil spisek rešen. Pripovedovalka kasneje ni več naredila
takšne napake.
9 To je bil Jožef Hubner, ki je bil ubit ob bombardiranju Opčin skupaj s sinom in
hčerjo.
10 Padli so Franc Živec, Ivan Kariž, Lojze Kariž, Milan Mašič in Stojan Mašič.
182
no poživile delo odbora Osvobodilne fronte. Tudi to so Italijani občuti-
li. Zato so 25. marca 1943 ponovno vdrli v vas in s seboj odpeljali Jakoba
Mahniča in Andreja Šavlja. Zaprli so ju v tržaški Coroneo, kjer sta sede-
la nekaj mesecev.
Delo v vasi pa zaradi tega ni izostalo. Po hišah so drdrali kolovrati,
ženske so predle globoko v noč, mladinke so pletle nogavice in jih oddaja-
le partizanom. Kurirska zveza med Sežano, Divačo in Senožečami je de-
lovala brezhibno. Prav tako zveza s Štorjami in drugimi kraji. Prišel je 8.
september 1943. Skozi vas je pribežalo nekaj italijanskih vojakov. Povirci
so jih razorožili in orožje oddali partizanom. Kljub nemški zasedbi, ki je
sledila italijanski kapitulaciji, delo v Povirju ni zamrlo. 16. oktobra 1943 je
prišlo v vas 30 partizanov, ki so priredili krajši miting. Še isti dan je odšlo
z njimi 14 Povircev. Kasneje so se jim pridružili tudi drugi.7
Februarja 1944 je bila ustanovljena organizacija AFŽ, ki je zajela tudi
ostale povirske vasi. Kljub nemški postojanki v vasi, je delo za partiza-
ne dobivalo nov razmah. Čeprav so Nemci prisilili ženske, da so čuvale
progo, da je ne bi partizani minirali in čeprav so si sledile hišne preiska-
ve druga za drugo, so aktivisti in aktivistke v Povirju še nadalje opravlja-
li svojo dolžnost. Mimo Nemcev je šla hrana za partizane, mimo nemških
straž so kurirke odnašale in prinašale nadvse važno pošto. Hišne preiska-
ve niso uspele.8 Vas je bila zelo složna. Ni bito človeka, ki bi pomislil na
izdajo. Celo v vasi živeči mesar – Nemec, poročen s Povirko9, ki je sicer de-
lal za Nemce, je bil prisiljen delati tudi za partizane – in molčati.
Tako je prišla osvoboditev. Pet mladih življenj je žrtvoval Povir na
žrtvenik domovine.10 Po vojni se jim je oddolžil s skromno vendar vidno
spominsko ploščo na zadružnem domu. Ko je leta 1947 sledila priključi-
tev k Jugoslaviji, se je tudi za Povir začelo novo življenje. Žal je meja pri
Sežani skoraj popolnoma prekinila tiste (starodavne zveze z morjem, ki
so jih Povirci v času Avstrije zavestno vzdrževali, in ki jih je Italija zmanj-
7 N. o. m.
8 N. o. m. Včasih je prišla prav tudi krsta. Pripovedovalkin oče si je naredil krsto
še za življenja. Imel jo je v svoji spalnici. Tu je pripovedovalka pustila spisek vseh
darovalcev za partizane. V tem pa so Nemci vdrli v hišo in začeli s preiskavo. Ko
so prišli do očetove spalnice, so se ustrašili krste (oče je medtem globoko spal) in
odbrzeli naprej. Tako je bil spisek rešen. Pripovedovalka kasneje ni več naredila
takšne napake.
9 To je bil Jožef Hubner, ki je bil ubit ob bombardiranju Opčin skupaj s sinom in
hčerjo.
10 Padli so Franc Živec, Ivan Kariž, Lojze Kariž, Milan Mašič in Stojan Mašič.
182
