Page 185 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 185
Kraška vas Povir, primer simbioze med kopnim in morjem
ba iskati sledi v tržaških pomorskih arhivih. Toliko o mornarjih trgovske
mornarice.
Glede vojne mornarice, lahko rečemo, da je bilo, kakor za ostale kra-
je Primorske, odločilno tudi za Povir usodno leto 1849, ko je danski vice-
admiral v avstrijski službi Hans Birch von Dahlerup ob blokadi upornih
Benetk odpravil veliko večino italijanskega kadra avstrijske vojne morna-
rice in ga nadomestil s Slovenci iz Trsta in okolice, s Krasa in iz Istre, iz
Vipavske in Soške doline, nekoliko kasneje pa tudi iz Notranjske in osta-
le Kranjske ter Štajerske in Koroške.
Meseca marca 1849 srečamo pred Benetkami kar tri Povirce hkra-
ti. Vsi trije so se ob von Dahlerupovem pozivu prijavili prostovoljno v vo-
jaško službo, ki jim je dajala večje možnosti napredovanja. To so bili Ivan
Štok, Dominik Sila in Anton Mahnič. Edini med njimi, za katerega viri
navajajo napredovanje, je bil Anton Mahnič, ki je že leta 1850 postal podo-
ficir izkrcevalne pehote. Za ostala dva napredovanja niso navedena. Ivan
Štok se omenja leta 1856 kot ladijski topničar prvega reda. Vsi trije so za-
pustili mornarico leta 1861. Ni znano, ali so se vrnili v Povir. Od pripove-
dovalcev smo slišali, da je v času italijanskih vojn služil v mornarici kot
prostovoljec še Franc Mahnič, o katerem pa nimamo drugih podatkov.
V sedemdesetih letih 19. stoletja srečamo v vojni mornarici nadalj-
njih pet Povircev. Prvi je bil Jožef Renčelj (v viru je pisan kot Rönzel),
ki se je javil v Pulju 1. oktobra 1871. Točno leto dni kasneje mu je sledil
Jožef Štok. 1. oktobra 1874 se je v vojno mornarico prijavil Peter Mahnič,
4. aprila 1876 Anton Štok in 1. decembra 1877 Janez Mahnič. Vseh pet so
avstrijske mornariške oblasti uvrstile med ladijske topničarje. Pomorsko
službo so zapustili po dvanajstih letih od prihoda v mornarico. Tudi zanje
ni znano, ali so se vrnili v Povir. V naslednjem desetletju je v vojni morna-
rici služil Rudolf Štok. Rojen je bil v Povirju leta 1864. V vojsko je odšel 1.
oktobra 1881. Leto dni nato je bil povišan v nižjega podnarednika palube
(Marsgast). V naslednjih desetih letih je napredoval do višjega podoficir-
ja palube (Bootsmannsmaat ali narednik-noštromo). V mornarici se ome-
nja še leta 1895. Po demobilizaciji je vsaj nekaj časa živel v Pulju. O njem
vemo, da se je leta 1917 ponovno javil v mornarico, da pa ni bil sprejet za-
radi prevelike starosti.11
11 Pahor 1970 [za vse podatke o Antonu in Karlu Žvabu]; ÖStA, KA [za podatke o
vojnih pomorščakih]; Assent protokol [za posamezna leta]; Abgang protokol [po-
sameznih let za konec službovanja] in Manschaftsgrundbuchslätter [do 1883 so
temeljni listi urejeni po abecedi, od leta 1883 do 1903 po prihodu v mornarico].
185
ba iskati sledi v tržaških pomorskih arhivih. Toliko o mornarjih trgovske
mornarice.
Glede vojne mornarice, lahko rečemo, da je bilo, kakor za ostale kra-
je Primorske, odločilno tudi za Povir usodno leto 1849, ko je danski vice-
admiral v avstrijski službi Hans Birch von Dahlerup ob blokadi upornih
Benetk odpravil veliko večino italijanskega kadra avstrijske vojne morna-
rice in ga nadomestil s Slovenci iz Trsta in okolice, s Krasa in iz Istre, iz
Vipavske in Soške doline, nekoliko kasneje pa tudi iz Notranjske in osta-
le Kranjske ter Štajerske in Koroške.
Meseca marca 1849 srečamo pred Benetkami kar tri Povirce hkra-
ti. Vsi trije so se ob von Dahlerupovem pozivu prijavili prostovoljno v vo-
jaško službo, ki jim je dajala večje možnosti napredovanja. To so bili Ivan
Štok, Dominik Sila in Anton Mahnič. Edini med njimi, za katerega viri
navajajo napredovanje, je bil Anton Mahnič, ki je že leta 1850 postal podo-
ficir izkrcevalne pehote. Za ostala dva napredovanja niso navedena. Ivan
Štok se omenja leta 1856 kot ladijski topničar prvega reda. Vsi trije so za-
pustili mornarico leta 1861. Ni znano, ali so se vrnili v Povir. Od pripove-
dovalcev smo slišali, da je v času italijanskih vojn služil v mornarici kot
prostovoljec še Franc Mahnič, o katerem pa nimamo drugih podatkov.
V sedemdesetih letih 19. stoletja srečamo v vojni mornarici nadalj-
njih pet Povircev. Prvi je bil Jožef Renčelj (v viru je pisan kot Rönzel),
ki se je javil v Pulju 1. oktobra 1871. Točno leto dni kasneje mu je sledil
Jožef Štok. 1. oktobra 1874 se je v vojno mornarico prijavil Peter Mahnič,
4. aprila 1876 Anton Štok in 1. decembra 1877 Janez Mahnič. Vseh pet so
avstrijske mornariške oblasti uvrstile med ladijske topničarje. Pomorsko
službo so zapustili po dvanajstih letih od prihoda v mornarico. Tudi zanje
ni znano, ali so se vrnili v Povir. V naslednjem desetletju je v vojni morna-
rici služil Rudolf Štok. Rojen je bil v Povirju leta 1864. V vojsko je odšel 1.
oktobra 1881. Leto dni nato je bil povišan v nižjega podnarednika palube
(Marsgast). V naslednjih desetih letih je napredoval do višjega podoficir-
ja palube (Bootsmannsmaat ali narednik-noštromo). V mornarici se ome-
nja še leta 1895. Po demobilizaciji je vsaj nekaj časa živel v Pulju. O njem
vemo, da se je leta 1917 ponovno javil v mornarico, da pa ni bil sprejet za-
radi prevelike starosti.11
11 Pahor 1970 [za vse podatke o Antonu in Karlu Žvabu]; ÖStA, KA [za podatke o
vojnih pomorščakih]; Assent protokol [za posamezna leta]; Abgang protokol [po-
sameznih let za konec službovanja] in Manschaftsgrundbuchslätter [do 1883 so
temeljni listi urejeni po abecedi, od leta 1883 do 1903 po prihodu v mornarico].
185
