Page 25 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 25
Življenje in ustvarjalno delo dr. Miroslava Pahorja (5. 11. 1922–25. 4. 1981)
Tudi pomorski umetnostnozgodovinski zbirki je postavil temelje, čeprav
ni bil umetnostni zgodovinar.
Z zaposlovanjem novih kadrov, leta 1956 prve strokovne delavke, ar-
heologinje Elice Boltin, nato šele leta 1976 zgodovinarja Petra Stresa in
leta 1978 etnologinje Zore Žagar, so začele intenzivneje teči raziskave s
področij arheologije, zgodovine pomorstva, solinarstva in ribištva. Vse
dotlej je bil edini zgodovinar v muzeju, na katerem je slonelo tudi pred-
stavljanje gradiva in novih spoznanj javnosti. Bil je avtor številnih občas-
nih razstav ter avtor stalnih muzejskih postavitev, razen arheoloških. Iz
poslovnih poročil je razvidno, da je maloštevilni kolektiv pod Pahorjevim
vodstvom izredno veliko delal tako na strokovnem kot upravno-logistič-
nem področju: izvajal je zbiralna in raziskovalna dela, gradbena, adapta-
cijska ter vzdrževalna dela, preurejanje prostorov. Odpirali so stalne in
občasne razstave, tudi tri ali štiri na leto. Vsako leto je bila ob dnevu ju-
goslovanske mornarice 10. septembra odprta nova občasna razstava. V
svojih govorih ob otvoritvah je Pahor poleg vsebine vselej tudi aktualizi-
ral pravnostatusni in finančni položaj muzeja. Delovni napori so bili tako
zanj kot za kolektiv veliki. Da pa je kot ravnatelj, muzealec in predvsem
človek to videl, občutil ter razumel, kaže njegovo poročilo Občinskemu
ljudskemu odboru Piran in Svetu za prosveto in kulturo tik pred koncem
leta 1960. Komaj štiričlanski kolektiv je »naredil izjemno delo«. Pahor je
zapisal (Dopis - poročanje o delu 1960, hrani PMSMP):
»Iz navedenega je razvidno, da je vse to delo terjalo od nas veliko na-
porov. Ob koncu dela smo bili vsi tako izčrpani, da je ravnatelj smat-
ral za potrebno in koristno vse svoje uslužbence nagraditi z enote-
denskim izrednim dopustom. Sam ga je dobil od predsednika OBLO
10 dni [...].«
Pa tudi kasneje ni bilo kaj dosti drugače. Če je bilo kadrov znotraj ko-
lektiva premalo, in jih je vselej bilo, se je povezoval z drugimi strokovnimi
institucijami in posamezniki, tako da je lahko delo teklo naprej.
Pahor si je Pomorski muzej v končni organizacijski obliki zamislil kot
centralno ustanovo s posameznimi dislociranimi oddelki. Stroka ocenju-
je, da je bil zaradi ideje o postavitvi muzejev na prostem dejansko vizio-
nar. Sam je uspel postaviti le prvo dislocirano enoto, to je zbirko Splošne
plovbe v Portorožu, odprto ob 25 letnici Splošne plovbe leta 1979. Takrat
so v vili San Marco v Portorožu odprli stalno pomorsko zbirko s prika-
zom razvoja edinega slovenskega ladjarja Splošne plovbe. Zamisel o tej
25
Tudi pomorski umetnostnozgodovinski zbirki je postavil temelje, čeprav
ni bil umetnostni zgodovinar.
Z zaposlovanjem novih kadrov, leta 1956 prve strokovne delavke, ar-
heologinje Elice Boltin, nato šele leta 1976 zgodovinarja Petra Stresa in
leta 1978 etnologinje Zore Žagar, so začele intenzivneje teči raziskave s
področij arheologije, zgodovine pomorstva, solinarstva in ribištva. Vse
dotlej je bil edini zgodovinar v muzeju, na katerem je slonelo tudi pred-
stavljanje gradiva in novih spoznanj javnosti. Bil je avtor številnih občas-
nih razstav ter avtor stalnih muzejskih postavitev, razen arheoloških. Iz
poslovnih poročil je razvidno, da je maloštevilni kolektiv pod Pahorjevim
vodstvom izredno veliko delal tako na strokovnem kot upravno-logistič-
nem področju: izvajal je zbiralna in raziskovalna dela, gradbena, adapta-
cijska ter vzdrževalna dela, preurejanje prostorov. Odpirali so stalne in
občasne razstave, tudi tri ali štiri na leto. Vsako leto je bila ob dnevu ju-
goslovanske mornarice 10. septembra odprta nova občasna razstava. V
svojih govorih ob otvoritvah je Pahor poleg vsebine vselej tudi aktualizi-
ral pravnostatusni in finančni položaj muzeja. Delovni napori so bili tako
zanj kot za kolektiv veliki. Da pa je kot ravnatelj, muzealec in predvsem
človek to videl, občutil ter razumel, kaže njegovo poročilo Občinskemu
ljudskemu odboru Piran in Svetu za prosveto in kulturo tik pred koncem
leta 1960. Komaj štiričlanski kolektiv je »naredil izjemno delo«. Pahor je
zapisal (Dopis - poročanje o delu 1960, hrani PMSMP):
»Iz navedenega je razvidno, da je vse to delo terjalo od nas veliko na-
porov. Ob koncu dela smo bili vsi tako izčrpani, da je ravnatelj smat-
ral za potrebno in koristno vse svoje uslužbence nagraditi z enote-
denskim izrednim dopustom. Sam ga je dobil od predsednika OBLO
10 dni [...].«
Pa tudi kasneje ni bilo kaj dosti drugače. Če je bilo kadrov znotraj ko-
lektiva premalo, in jih je vselej bilo, se je povezoval z drugimi strokovnimi
institucijami in posamezniki, tako da je lahko delo teklo naprej.
Pahor si je Pomorski muzej v končni organizacijski obliki zamislil kot
centralno ustanovo s posameznimi dislociranimi oddelki. Stroka ocenju-
je, da je bil zaradi ideje o postavitvi muzejev na prostem dejansko vizio-
nar. Sam je uspel postaviti le prvo dislocirano enoto, to je zbirko Splošne
plovbe v Portorožu, odprto ob 25 letnici Splošne plovbe leta 1979. Takrat
so v vili San Marco v Portorožu odprli stalno pomorsko zbirko s prika-
zom razvoja edinega slovenskega ladjarja Splošne plovbe. Zamisel o tej
25
