Page 23 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 23
Življenje in ustvarjalno delo dr. Miroslava Pahorja (5. 11. 1922–25. 4. 1981)
sondah kaj najde, izkopavati in izvesti pač vse tisto delo, ki je v takem pri-
meru potrebno. V našem primeru je treba poseči tudi pod morsko gladi-
no, da se individuirajo morebitne arheološke najdbe pod vodo.« Skupaj
s sodelavci je še vztrajneje hodil po terenu, od vasi do vasi, intervjuval
prebivalce in zbiral gradivo. Na terenu je želel raziskovati in študirati.
Podatke je povezoval s predmeti in predmete z ljudmi, s pomorščaki, z
ladjarji, ladjedelci itd. Brez takega povezovanja in poznavanja predmeta je
bil zanj predmet mrtev, presplošen, da bi lahko obiskovalcu pomorskega
muzeja povedal več. S sodelavci je evidentiral, dokumentiral, fotokopiral,
preslikal ali prerisal gradivo in iz njega izluščil tisto, kar mu je v rdeči niti
njegove pomorske koncepcije manjkalo. Zbiral je predmete, gradivo in
podatke o slovenskih pomorščakih, pregledoval različne arhivske fonde
in si izpisoval podatke, pridobival kopije pomembnejših arhivskih doku-
mentov iz tujih arhivov, študiral pomorske almanahe in literaturo, iskal
in zbiral načrte ladij, obiskoval pomorščake ali njihove svojce itd. (Terčon
2005). Uspel je dognati socialne, gospodarske in druge vzroke, ki so te lju-
di gnali in vlekli na morje. Veliko predmetov ali fotografij so ljudje na te-
renu podarili, še več predmetov prodali. Več kot predmetov je bilo sicer
podatkov, vendar je bila s to metodo dela in z njenimi rezultati postavlje-
na osnova muzeološkim pomorskim predstavitvam. Ti podatki so bili os-
nova za oblikovanje in redno dopolnjevanje osebnih kartotek mornarjev
v muzejski zgodovinski dokumentaciji. Dvomi o pravilnem muzeološkem
ravnanju z duplikati ter o njihovem pravilnem hranjenju in prezentiranju
morda še danes niso razrešeni, vendar se je njegovo ravnanje kasneje po-
kazalo kot pravilno. Pametno je ravnal, denimo, ko je pridobival fotokopi-
je arhivskih dokumentov iz tujih arhivov, zlasti dunajskega in beograjske-
ga. Zaradi kasnejših političnih sprememb in vojn na Balkanu konec 20.
stoletja smo bili zadovoljni, da so kopije pomembnih dokumentov, ki so se
nanašale na jugoslovansko mornarico, vendarle varno shranjene v muzej-
ski dokumentaciji, saj bi bile sicer lahko za vedno izgubljene.
K sodelovanju je s svojo pomorsko koncepcijo pritegnil tudi dru-
ge slovenske muzeje (Narodni muzej Slovenije, Posavski muzej Brežice,
Gorenjski muzej Kranj, Dolenjski muzej Novo mesto, takratni Mestni
muzej Ptuj, Pokrajinski muzej Celje in Pokrajinski muzej Koper), ki so pi-
ranskemu muzeju posodili ali odstopili svoje pomorske predmete. Pod
Pahorjevim vodstvom so bili muzejski predmeti inventarizirani, konzer-
virani, izdelani pa so bili tudi prvi modeli ladij. S pridobivanjem novih
predmetov so poleg mestnih nastajale še prve pomorske zbirke v muze-
23
sondah kaj najde, izkopavati in izvesti pač vse tisto delo, ki je v takem pri-
meru potrebno. V našem primeru je treba poseči tudi pod morsko gladi-
no, da se individuirajo morebitne arheološke najdbe pod vodo.« Skupaj
s sodelavci je še vztrajneje hodil po terenu, od vasi do vasi, intervjuval
prebivalce in zbiral gradivo. Na terenu je želel raziskovati in študirati.
Podatke je povezoval s predmeti in predmete z ljudmi, s pomorščaki, z
ladjarji, ladjedelci itd. Brez takega povezovanja in poznavanja predmeta je
bil zanj predmet mrtev, presplošen, da bi lahko obiskovalcu pomorskega
muzeja povedal več. S sodelavci je evidentiral, dokumentiral, fotokopiral,
preslikal ali prerisal gradivo in iz njega izluščil tisto, kar mu je v rdeči niti
njegove pomorske koncepcije manjkalo. Zbiral je predmete, gradivo in
podatke o slovenskih pomorščakih, pregledoval različne arhivske fonde
in si izpisoval podatke, pridobival kopije pomembnejših arhivskih doku-
mentov iz tujih arhivov, študiral pomorske almanahe in literaturo, iskal
in zbiral načrte ladij, obiskoval pomorščake ali njihove svojce itd. (Terčon
2005). Uspel je dognati socialne, gospodarske in druge vzroke, ki so te lju-
di gnali in vlekli na morje. Veliko predmetov ali fotografij so ljudje na te-
renu podarili, še več predmetov prodali. Več kot predmetov je bilo sicer
podatkov, vendar je bila s to metodo dela in z njenimi rezultati postavlje-
na osnova muzeološkim pomorskim predstavitvam. Ti podatki so bili os-
nova za oblikovanje in redno dopolnjevanje osebnih kartotek mornarjev
v muzejski zgodovinski dokumentaciji. Dvomi o pravilnem muzeološkem
ravnanju z duplikati ter o njihovem pravilnem hranjenju in prezentiranju
morda še danes niso razrešeni, vendar se je njegovo ravnanje kasneje po-
kazalo kot pravilno. Pametno je ravnal, denimo, ko je pridobival fotokopi-
je arhivskih dokumentov iz tujih arhivov, zlasti dunajskega in beograjske-
ga. Zaradi kasnejših političnih sprememb in vojn na Balkanu konec 20.
stoletja smo bili zadovoljni, da so kopije pomembnih dokumentov, ki so se
nanašale na jugoslovansko mornarico, vendarle varno shranjene v muzej-
ski dokumentaciji, saj bi bile sicer lahko za vedno izgubljene.
K sodelovanju je s svojo pomorsko koncepcijo pritegnil tudi dru-
ge slovenske muzeje (Narodni muzej Slovenije, Posavski muzej Brežice,
Gorenjski muzej Kranj, Dolenjski muzej Novo mesto, takratni Mestni
muzej Ptuj, Pokrajinski muzej Celje in Pokrajinski muzej Koper), ki so pi-
ranskemu muzeju posodili ali odstopili svoje pomorske predmete. Pod
Pahorjevim vodstvom so bili muzejski predmeti inventarizirani, konzer-
virani, izdelani pa so bili tudi prvi modeli ladij. S pridobivanjem novih
predmetov so poleg mestnih nastajale še prve pomorske zbirke v muze-
23
