Page 20 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 20
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
sredstvi. Zaradi razširitve strokovnega dela so na podlagi temeljitih stro-
kovnih poročil in utemeljenih vsebinskih obrazložitev začeli pridobivati
republiška finančna sredstva, ki so jih namenjali zbiralnemu in razisko-
valnemu delu. S sistematično pomorsko topografijo so začeli leta 1963 v
okoliških krajih in jo leta 1964 nadaljevali na Gorenjskem in v Kranju. Leta
1967 so prišli na vrsto Ljubljana, Celje, Škofja Loka, Kranj, Jesenice; leta
1968 Maribor in drugi kraji po Štajerski; 1969 Ljubljana; 1970 Štajerska in
Posavska dolina; 1971 Brežice in Novo mesto; 1972 Gorenjska; 1973 Soška
dolina, Cerkljansko, Idrijsko, Vipavska dolina ter podrobno Gorenjska;
1974 Notranjska, Vipavska dolina, Kras in Štajerska; 1975 Koroški kot
ob Dravi in Muri ter Notranjska; 1976 področje Idrije in Logatca; 1977
Kočevje in okolica; 1978 Ribnica in okolica; 1979 Velike Lašče in okoli-
ca; 1980 Brežice in Dolenjska; 1989 Ilirska Bistrica, in Vremska dolina.
Obenem so pomorsko topografijo opravljali tudi na ozemlju Hrvaške in
Črne gore (1965 Reka, Bakar, Lovran, Opatija; 1966 Boka Kotorska, Split,
Dubrovnik, Pulj in Lovran). Tam so živeli nekateri upokojeni slovenski
pomorščaki in njihovi svojci. Na terenu so dobili pomembno pomorsko
zbirko fotografij, dokumentov in različnih predmetov.
Za razliko od takratnih pomorskih muzejev drugih držav, kjer je bila
»osnova muzeja ladja, ladja kot objekt pomorstva«, je Pahor postavil dru-
gačno koncepcijo slovenskega pomorskega muzeja. Osnova slovenskega
pomorskega muzeja je postal, kakor navaja sam, »človek – pomorščak, po-
morščak kot subjekt pomorstva«. Prepričan v tezo, da je slovenski narod
pomorski narod, da je vredno raziskovati, zbirati in predstavljati ne samo
pomorsko preteklost obalnega področja, temveč tudi preteklost celotnega
slovenskega nacionalnega ozemlja, je Miroslav Pahor na svoj način pos-
tavil temelje današnjemu Pomorskemu muzeju. V t. i. »muzeju človeka«,
kot je sam večkrat poudaril in kot je po njegovi smrti zapisala njegova dol-
goletna sodelavka in naslednica Elica Boltin – Tome (nekrolog ob smrti
Miroslava Pahorja 1981, hrani PMSMP):
»je želel opozoriti na vpliv, ki ga je imela neposredna bližina morja na
razvoj kulturnega, gospodarskega in političnega življenja naše dežele
od prazgodovine do današnjih dni.«
Že v začetku šestdesetih let je pripravljal pisne utemeljitve, zakaj
mora piranski muzej postati ustanova republiškega in ne občinskega po-
mena, ter se zavzemal, da bi s širšimi finančnimi dotacijami uspel razši-
riti tudi občinski okvir dela. Leta 1964 je bila izvedena uradna preusmeri-
20
sredstvi. Zaradi razširitve strokovnega dela so na podlagi temeljitih stro-
kovnih poročil in utemeljenih vsebinskih obrazložitev začeli pridobivati
republiška finančna sredstva, ki so jih namenjali zbiralnemu in razisko-
valnemu delu. S sistematično pomorsko topografijo so začeli leta 1963 v
okoliških krajih in jo leta 1964 nadaljevali na Gorenjskem in v Kranju. Leta
1967 so prišli na vrsto Ljubljana, Celje, Škofja Loka, Kranj, Jesenice; leta
1968 Maribor in drugi kraji po Štajerski; 1969 Ljubljana; 1970 Štajerska in
Posavska dolina; 1971 Brežice in Novo mesto; 1972 Gorenjska; 1973 Soška
dolina, Cerkljansko, Idrijsko, Vipavska dolina ter podrobno Gorenjska;
1974 Notranjska, Vipavska dolina, Kras in Štajerska; 1975 Koroški kot
ob Dravi in Muri ter Notranjska; 1976 področje Idrije in Logatca; 1977
Kočevje in okolica; 1978 Ribnica in okolica; 1979 Velike Lašče in okoli-
ca; 1980 Brežice in Dolenjska; 1989 Ilirska Bistrica, in Vremska dolina.
Obenem so pomorsko topografijo opravljali tudi na ozemlju Hrvaške in
Črne gore (1965 Reka, Bakar, Lovran, Opatija; 1966 Boka Kotorska, Split,
Dubrovnik, Pulj in Lovran). Tam so živeli nekateri upokojeni slovenski
pomorščaki in njihovi svojci. Na terenu so dobili pomembno pomorsko
zbirko fotografij, dokumentov in različnih predmetov.
Za razliko od takratnih pomorskih muzejev drugih držav, kjer je bila
»osnova muzeja ladja, ladja kot objekt pomorstva«, je Pahor postavil dru-
gačno koncepcijo slovenskega pomorskega muzeja. Osnova slovenskega
pomorskega muzeja je postal, kakor navaja sam, »človek – pomorščak, po-
morščak kot subjekt pomorstva«. Prepričan v tezo, da je slovenski narod
pomorski narod, da je vredno raziskovati, zbirati in predstavljati ne samo
pomorsko preteklost obalnega področja, temveč tudi preteklost celotnega
slovenskega nacionalnega ozemlja, je Miroslav Pahor na svoj način pos-
tavil temelje današnjemu Pomorskemu muzeju. V t. i. »muzeju človeka«,
kot je sam večkrat poudaril in kot je po njegovi smrti zapisala njegova dol-
goletna sodelavka in naslednica Elica Boltin – Tome (nekrolog ob smrti
Miroslava Pahorja 1981, hrani PMSMP):
»je želel opozoriti na vpliv, ki ga je imela neposredna bližina morja na
razvoj kulturnega, gospodarskega in političnega življenja naše dežele
od prazgodovine do današnjih dni.«
Že v začetku šestdesetih let je pripravljal pisne utemeljitve, zakaj
mora piranski muzej postati ustanova republiškega in ne občinskega po-
mena, ter se zavzemal, da bi s širšimi finančnimi dotacijami uspel razši-
riti tudi občinski okvir dela. Leta 1964 je bila izvedena uradna preusmeri-
20
