Page 26 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 26
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
zbirki je temeljila na prikazu Slovenije kot pomorske dežele v malem. Ob
vsakem modelu ladje Splošne plovbe, poimenovane po slovenskem mes-
tu, so bili razstavljeni značilni predmeti, s katerimi so predstavili kraj.
Razstavljena so bila darila tujih poslovnih partnerjev, s čimer je želel do-
kazovati povezavo Slovenije in Splošne plovbe s svetom. Muzej solinar-
stva v predelu Fontanigge v Sečoveljskih solinah, Tonino hišo v Sv. Petru
in prenovljeno zbirko Splošne plovbe v Portorožu so postavili mlajši ko-
legi po njegovi smrti. V skladu s svojimi idejami in znanjem so v okviru
dejanskih možnosti poskušali upoštevati nekatera Pahorjeva izhodišča
ter zamisli. Njegovi načrti o selitvi zbirke solinarstva v Strunjan in ri-
biške zbirke v Izolo sicer niso popolnoma izpeljani, a prevladuje ocena, da
je bila zamisel dobra. Od njegove vizije manjka le še Ribiški muzej, o ka-
terem so prvi pogovori med njim kot predstavnikom Pomorskega muze-
ja in predstavniki Delamarisa stekli že daljnega leta 1972. Od takrat pa je
bila ta tematika z občasnimi razstavami na temo industrijskega morske-
ga ribištva, s stalno razstavo v Pomorskem muzeju, z raziskavami in ob-
javljenimi prispevki večkrat predstavljena; z Uličnim muzejem in zbirko
ladijskega modelarstva v Izoli pa so mu bili leta 2004 dejansko postavlje-
ni temelji, nadaljevali so se z njeno prenovo in dopolnitvijo ter s postavi-
tvijo stalne zbirke IZ(S)OLANA – hiša morja.
Vloga muzealca Miroslava Pahorja, aktivnega, domiselnega, napre-
dnega, doslednega in profesionalnega muzejskega strokovnega delav-
ca, se je celo njegovo kariero prepletala z vlogo zgodovinarja in obratno.
Študij zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti mu ni zadostoval, zato
se je še dodatno podiplomsko izobraževal in leta 1965 doktoriral z diser-
tacijo »Socialni boji v občini Piran od XV. do XVIII. stoletja«. Leta 1971 je
pridobil naziv znanstvenega, leta 1978 pa višjega znanstvenega sodelav-
ca. S svojim delom, arhivskim in terenskim, je iz prvotnega muzealca vse
bolj postajal raziskovalec.
V raziskovalnem delu, ki je vseskozi potekalo s strokovnim muzej-
skim delom in z njegovo pomorsko usmeritvijo, se je sprva usmerjal v sta-
rejšo zgodovino obalnih mest od Pirana do Trsta, kasneje pa se je spuščal
na druga neraziskana področja. To so mu omogočali arhivski dokumenti
iz piranskega in drugih arhivov, tudi iz tujine, ki jih je kmalu dobro spoz-
nal in preučil. Njegovo raziskovalno delo se je vseskozi prepletalo in po-
vezovalo z delom akademika prof. dr. Ferda Gestrina. V letih 1972–1975 se
je Pahor vsako leto za dva meseca preselil na Dunaj in delal v Vojnem ar-
hivu. Raziskovanje v njem je financirala Raziskovalna skupnost Slovenije
26
zbirki je temeljila na prikazu Slovenije kot pomorske dežele v malem. Ob
vsakem modelu ladje Splošne plovbe, poimenovane po slovenskem mes-
tu, so bili razstavljeni značilni predmeti, s katerimi so predstavili kraj.
Razstavljena so bila darila tujih poslovnih partnerjev, s čimer je želel do-
kazovati povezavo Slovenije in Splošne plovbe s svetom. Muzej solinar-
stva v predelu Fontanigge v Sečoveljskih solinah, Tonino hišo v Sv. Petru
in prenovljeno zbirko Splošne plovbe v Portorožu so postavili mlajši ko-
legi po njegovi smrti. V skladu s svojimi idejami in znanjem so v okviru
dejanskih možnosti poskušali upoštevati nekatera Pahorjeva izhodišča
ter zamisli. Njegovi načrti o selitvi zbirke solinarstva v Strunjan in ri-
biške zbirke v Izolo sicer niso popolnoma izpeljani, a prevladuje ocena, da
je bila zamisel dobra. Od njegove vizije manjka le še Ribiški muzej, o ka-
terem so prvi pogovori med njim kot predstavnikom Pomorskega muze-
ja in predstavniki Delamarisa stekli že daljnega leta 1972. Od takrat pa je
bila ta tematika z občasnimi razstavami na temo industrijskega morske-
ga ribištva, s stalno razstavo v Pomorskem muzeju, z raziskavami in ob-
javljenimi prispevki večkrat predstavljena; z Uličnim muzejem in zbirko
ladijskega modelarstva v Izoli pa so mu bili leta 2004 dejansko postavlje-
ni temelji, nadaljevali so se z njeno prenovo in dopolnitvijo ter s postavi-
tvijo stalne zbirke IZ(S)OLANA – hiša morja.
Vloga muzealca Miroslava Pahorja, aktivnega, domiselnega, napre-
dnega, doslednega in profesionalnega muzejskega strokovnega delav-
ca, se je celo njegovo kariero prepletala z vlogo zgodovinarja in obratno.
Študij zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti mu ni zadostoval, zato
se je še dodatno podiplomsko izobraževal in leta 1965 doktoriral z diser-
tacijo »Socialni boji v občini Piran od XV. do XVIII. stoletja«. Leta 1971 je
pridobil naziv znanstvenega, leta 1978 pa višjega znanstvenega sodelav-
ca. S svojim delom, arhivskim in terenskim, je iz prvotnega muzealca vse
bolj postajal raziskovalec.
V raziskovalnem delu, ki je vseskozi potekalo s strokovnim muzej-
skim delom in z njegovo pomorsko usmeritvijo, se je sprva usmerjal v sta-
rejšo zgodovino obalnih mest od Pirana do Trsta, kasneje pa se je spuščal
na druga neraziskana področja. To so mu omogočali arhivski dokumenti
iz piranskega in drugih arhivov, tudi iz tujine, ki jih je kmalu dobro spoz-
nal in preučil. Njegovo raziskovalno delo se je vseskozi prepletalo in po-
vezovalo z delom akademika prof. dr. Ferda Gestrina. V letih 1972–1975 se
je Pahor vsako leto za dva meseca preselil na Dunaj in delal v Vojnem ar-
hivu. Raziskovanje v njem je financirala Raziskovalna skupnost Slovenije
26
