Page 279 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 279
Senožeče – slovenska pomorska postojanka na kopnem
rah, ki bodo nastale z Jugoslavijo – tega niso nikoli skrivali – se bo treba
na novo dokopati do tistega, kar so izgubili s propadom Avstro-Ogrske.
To zopet govori o zavestnem boju za morje, vendar najbrž z nekoliko ob-
žalovanja, da jim je – po lastni krivdi – večjo vlogo prevzela Divača z že-
leznico. Tu so prvič sprevideli, kakšno škodo so napravili Senožečam tis-
ti bogataši, ki so se zanašali na večnost furmanstva in so zato »odpravili
uši iz vasi«.
Vsiljuje se še relacija zaledje–Senožeče–Trst. Kot kraj, ki je imel že
zgodaj tržne pravice, so se Senožeče lahko uveljavile v trgovini z lesom.
Zanimivo je, da se pripovedovalci naslanjajo na izročila, ki jih potrjujejo
tudi pisani viri. Iz zaledja je že dokaj zgodaj (najbrž že v 17. stoletju) pri-
hajal na trg ladjedelski in stavbni les, ki je skoraj v celoti šel na obalo. Na
senožeškem trgu se pojavlja vsaj v 18. stoletju tudi drugo izvozno blago
iz naših krajev. Razumljivo je, da so se Senožeče kaj kmalu uveljavile kot
tranzitna postaja med zaledjem in Trstom in Benetkami, saj so bile dovolj
oddaljene od končnih postaj in od Planine, kjer je bila druga takšna tran-
zitna postojanka. Tranzitna postaja pa je terjala vrsto dejavnosti, ki so ži-
vele skoraj izključno od prometa gostilne s prenočišči in hlevi, obrtništvo,
priprežno in preprežno furmanstvo, vse to je terjal naraščajoči promet.
Reči s Senožejci, da je šla skozi vas največja »furnga« vseh časov, je pre-
tirano. Vendar je gotovo res, da so bile Senožeče kraj, skozi katerega je
šlo največje število prevoznikov iz naših krajev proti morju in iz Trsta,
Kopra, Pulja in Benetk v naše kraje. Temu prometu so se Senožeče pri-
lagodile tako v smeri Trst–zaledje kakor v smeri zaledje–Trst. Skoraj ves
promet pa je bil vezan na izvozno pomorsko trgovino, na ladjedelstvo in
deloma tudi na vojno mornarico. Zato je bilo potrebno prilagoditi temu
dejstvu skoraj vse notranje življenje vasi. Če naj to izrazimo jasneje, mo-
ramo reči, da so se Senožeče prilagodile furmanskemu prometu, in ker
je bilo furmanstvo v opisanem pogledu pomorski element, so se skoraj v
celoti prilagodile pomorstvu. Torej so tudi v tem pogledu bile pomorska
postaja na kopnem. Žal so imele med bogataši dokaj konservativne ele-
mente, ki niso spoznali vrednosti železnice in so tako povzročili počasno,
vendar neizogibno propadanje pomena vasi. V tem propadanju, predvsem
po osemdesetih letih 19. stoletja, se je v marsičem izgubila tudi stara va-
ška tradicija.
Opisane tri prve relacije lahko tudi obrnemo. Relacije Senožeče –lad-
jedelnice, Senožeče–pristanišča in Senožeče–pomorstvo se v končni fazi
strnejo v obratno relacijo Trst–Senožeče. Tu pa se je dogajalo marsikaj.
279
rah, ki bodo nastale z Jugoslavijo – tega niso nikoli skrivali – se bo treba
na novo dokopati do tistega, kar so izgubili s propadom Avstro-Ogrske.
To zopet govori o zavestnem boju za morje, vendar najbrž z nekoliko ob-
žalovanja, da jim je – po lastni krivdi – večjo vlogo prevzela Divača z že-
leznico. Tu so prvič sprevideli, kakšno škodo so napravili Senožečam tis-
ti bogataši, ki so se zanašali na večnost furmanstva in so zato »odpravili
uši iz vasi«.
Vsiljuje se še relacija zaledje–Senožeče–Trst. Kot kraj, ki je imel že
zgodaj tržne pravice, so se Senožeče lahko uveljavile v trgovini z lesom.
Zanimivo je, da se pripovedovalci naslanjajo na izročila, ki jih potrjujejo
tudi pisani viri. Iz zaledja je že dokaj zgodaj (najbrž že v 17. stoletju) pri-
hajal na trg ladjedelski in stavbni les, ki je skoraj v celoti šel na obalo. Na
senožeškem trgu se pojavlja vsaj v 18. stoletju tudi drugo izvozno blago
iz naših krajev. Razumljivo je, da so se Senožeče kaj kmalu uveljavile kot
tranzitna postaja med zaledjem in Trstom in Benetkami, saj so bile dovolj
oddaljene od končnih postaj in od Planine, kjer je bila druga takšna tran-
zitna postojanka. Tranzitna postaja pa je terjala vrsto dejavnosti, ki so ži-
vele skoraj izključno od prometa gostilne s prenočišči in hlevi, obrtništvo,
priprežno in preprežno furmanstvo, vse to je terjal naraščajoči promet.
Reči s Senožejci, da je šla skozi vas največja »furnga« vseh časov, je pre-
tirano. Vendar je gotovo res, da so bile Senožeče kraj, skozi katerega je
šlo največje število prevoznikov iz naših krajev proti morju in iz Trsta,
Kopra, Pulja in Benetk v naše kraje. Temu prometu so se Senožeče pri-
lagodile tako v smeri Trst–zaledje kakor v smeri zaledje–Trst. Skoraj ves
promet pa je bil vezan na izvozno pomorsko trgovino, na ladjedelstvo in
deloma tudi na vojno mornarico. Zato je bilo potrebno prilagoditi temu
dejstvu skoraj vse notranje življenje vasi. Če naj to izrazimo jasneje, mo-
ramo reči, da so se Senožeče prilagodile furmanskemu prometu, in ker
je bilo furmanstvo v opisanem pogledu pomorski element, so se skoraj v
celoti prilagodile pomorstvu. Torej so tudi v tem pogledu bile pomorska
postaja na kopnem. Žal so imele med bogataši dokaj konservativne ele-
mente, ki niso spoznali vrednosti železnice in so tako povzročili počasno,
vendar neizogibno propadanje pomena vasi. V tem propadanju, predvsem
po osemdesetih letih 19. stoletja, se je v marsičem izgubila tudi stara va-
ška tradicija.
Opisane tri prve relacije lahko tudi obrnemo. Relacije Senožeče –lad-
jedelnice, Senožeče–pristanišča in Senožeče–pomorstvo se v končni fazi
strnejo v obratno relacijo Trst–Senožeče. Tu pa se je dogajalo marsikaj.
279
