Page 275 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 275
Senožeče – slovenska pomorska postojanka na kopnem
Celotno raziskovanje senožeške pomorske preteklosti kaže neke
stalne relacije, ki se jih moramo držati, če hočemo doumeti pomen vasi
in pokrajine v pomorstvu in pomorskem življenju sploh. Prva je relacija
Senožeče–ladjedelnice. Ločitev hrastov v tri vrste, opredelitev, čemu ka-
tera vrsta služi, sekanje po naročilu in tesanje po načrtih, vse to dokazu-
je, da je bilo senožeško področje zavestno vezano na ladjedelstvo. Tu je
namreč važno poudariti, da je morala biti kobilica do milimetra takšna,
kakršno je predvidel ladjedelski inženir. Isto velja za rebra in ostale dele
ladje. To pa zahteva izučene tesarje, ki so vedeli, kaj pomeni načrt, in so
načrte znali tudi prebrati. Že tu se nam vsiljuje misel o trajni in zave-
stni kooperaciji z ladjedelstvom. Kmetje so – kakor sami pravijo – »gle-
dali z enim očesom v Trst, z drugim pa v gozd«. Toda Trst je bil v tem pri-
meru samo simbol za ladjedelstvo, kajti »gledali« so tudi v Koper, Piran,
na Reko, v Benetke in druge kraje, kjer je bila potreba po ladjedelskem
lesu. Če računamo, da so na Senožeškem stesali vsako leto samo po dve
ogrodji za večje in manjše ladje – kar je resnično malo – so med leti 1814
in 1880 pripomogli zgraditi vsaj 130 lesenih tovornih ladij. Na videz je
to malo, a tudi pokrajina ni velika. Nekateri pripovedovalci trdijo, da je
bilo tega mnogo več in da so tesane kobilice in rebra šla v izvoz, tj. v tuje
ladjedelnice. Podatek je vreden premisleka tudi zato, ker je iz Senožeč in
preko Senožeč potovalo v omenjenem času na tisoče jamborov, ki jih av-
strijske ladjedelnice niso mogle izkoristiti. Če to združimo s podatki iz
Vojnega arhiva na Dunaju, iz katerih je razvidno, da je Avstrija kupila ne-
katere načrte za svoje lesene bojne ladje v Angliji in Franciji,65 potem lah-
ko tudi sklepamo, da so bili jambori, ki so jih izdelovali na Notranjskem
in Senožeškem, namenjeni tudi izvozu. Za rebra in kobilice velja popolno-
ma isto. To dokazujejo grški trgovci, ki so se od časa do časa pojavljali tudi
na Senožeškem. Prav Grki pa so vedno zahtevali hraste, ki jih je bilo tre-
ba tesati po določenem načrtu. Potemtakem ne gre samo za kooperacijo s
Trstom in ostalimi avstrijskimi ladjedelnicami, temveč tudi s tujimi ladje-
delnicami. Res je sicer, da so to posredovali trgovci, a dejstva, da je ogrod-
je ladje nastalo na Senožeškem, to ne zmanjšuje.
K temu je treba dodati še delo tistih fantov in mož, ki so se odločili
delati v ladjedelnicah. Eno je namreč videti, kako nastaja rebro ali kobi-
lica, drugo je videti kako nastaja ladja v celoti z vsemi svojimi elegantni-
65 Podatke nam je posredoval g. Franc Bilzer, referent za mornarico v Vojnem arhi-
vu na Dunaju. Po teh podatkih sta bili obe peniši z imenom »Laibach«, zgrajeni po
angleških načrtih. Nekatere druge ladje pa so bile grajene po francoskih in nizo-
zemskih načrtih.
275
Celotno raziskovanje senožeške pomorske preteklosti kaže neke
stalne relacije, ki se jih moramo držati, če hočemo doumeti pomen vasi
in pokrajine v pomorstvu in pomorskem življenju sploh. Prva je relacija
Senožeče–ladjedelnice. Ločitev hrastov v tri vrste, opredelitev, čemu ka-
tera vrsta služi, sekanje po naročilu in tesanje po načrtih, vse to dokazu-
je, da je bilo senožeško področje zavestno vezano na ladjedelstvo. Tu je
namreč važno poudariti, da je morala biti kobilica do milimetra takšna,
kakršno je predvidel ladjedelski inženir. Isto velja za rebra in ostale dele
ladje. To pa zahteva izučene tesarje, ki so vedeli, kaj pomeni načrt, in so
načrte znali tudi prebrati. Že tu se nam vsiljuje misel o trajni in zave-
stni kooperaciji z ladjedelstvom. Kmetje so – kakor sami pravijo – »gle-
dali z enim očesom v Trst, z drugim pa v gozd«. Toda Trst je bil v tem pri-
meru samo simbol za ladjedelstvo, kajti »gledali« so tudi v Koper, Piran,
na Reko, v Benetke in druge kraje, kjer je bila potreba po ladjedelskem
lesu. Če računamo, da so na Senožeškem stesali vsako leto samo po dve
ogrodji za večje in manjše ladje – kar je resnično malo – so med leti 1814
in 1880 pripomogli zgraditi vsaj 130 lesenih tovornih ladij. Na videz je
to malo, a tudi pokrajina ni velika. Nekateri pripovedovalci trdijo, da je
bilo tega mnogo več in da so tesane kobilice in rebra šla v izvoz, tj. v tuje
ladjedelnice. Podatek je vreden premisleka tudi zato, ker je iz Senožeč in
preko Senožeč potovalo v omenjenem času na tisoče jamborov, ki jih av-
strijske ladjedelnice niso mogle izkoristiti. Če to združimo s podatki iz
Vojnega arhiva na Dunaju, iz katerih je razvidno, da je Avstrija kupila ne-
katere načrte za svoje lesene bojne ladje v Angliji in Franciji,65 potem lah-
ko tudi sklepamo, da so bili jambori, ki so jih izdelovali na Notranjskem
in Senožeškem, namenjeni tudi izvozu. Za rebra in kobilice velja popolno-
ma isto. To dokazujejo grški trgovci, ki so se od časa do časa pojavljali tudi
na Senožeškem. Prav Grki pa so vedno zahtevali hraste, ki jih je bilo tre-
ba tesati po določenem načrtu. Potemtakem ne gre samo za kooperacijo s
Trstom in ostalimi avstrijskimi ladjedelnicami, temveč tudi s tujimi ladje-
delnicami. Res je sicer, da so to posredovali trgovci, a dejstva, da je ogrod-
je ladje nastalo na Senožeškem, to ne zmanjšuje.
K temu je treba dodati še delo tistih fantov in mož, ki so se odločili
delati v ladjedelnicah. Eno je namreč videti, kako nastaja rebro ali kobi-
lica, drugo je videti kako nastaja ladja v celoti z vsemi svojimi elegantni-
65 Podatke nam je posredoval g. Franc Bilzer, referent za mornarico v Vojnem arhi-
vu na Dunaju. Po teh podatkih sta bili obe peniši z imenom »Laibach«, zgrajeni po
angleških načrtih. Nekatere druge ladje pa so bile grajene po francoskih in nizo-
zemskih načrtih.
275
