Page 277 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 277
Senožeče – slovenska pomorska postojanka na kopnem
posvetiti. Kajti pristanišče v Trstu ni pomenilo okno v svet le za Avstrijo,
ki je bila pojem razvijajoče se pomorske države, marveč tudi za Slovence,
ki so veljali – sicer popolnoma neupravičeno – za pojem kontinentalno
orientiranega naroda. Senožejci in ostali vaščani okolice so bili med tis-
timi Slovenci, ki so dokazovali, da se je treba ozirati na Trst, ki s svojim
pristaniščem pomeni pot v svet za vse, kar bi Slovenija lahko pogrešala
ali potrebovala.
Tretja relacija je gotovo Senožeče–pomorstvo. Od dela »za ladjo« in
»na ladji« do poskusa »kako se na takšni ladji živi«, je le majhen korak. Po
drugi strani je za mornarja, ki je kot mladenič plul na vojaški ladji, le maj-
hen korak do ugotavljanja, kako ladja nastaja, in vključitve v ladjedelsko
delo, kar je primer nekaterih Senožejcev. Senožejci so se v plovbo vključi-
li dokaj zgodaj. Čeprav nam razpoložljivi viri ne dopuščajo jasnega skle-
pa, da so se kakor ostali Kraševci udeležili blokade Benetk leta 1849, lah-
ko domnevamo, da so bili vključeni tudi v tiste enote, ki so se zbrale okoli
Lagune, da bi Benečane prisilile k vdaji. Že zaradi tega, ker prvega ofi-
cirja iz Senožeč srečamo že v tridesetih letih, se taka domneva vsiljuje
sama od sebe. Tudi dejstvo, da srečamo Senožejce med prvimi mornar-
ji v novi mornariški bazi v Pulju, govori v prid omenjeni domnevi. Toda
če pustimo vse domneve ob strani, pomeni okoli 100 senožejskih prosto-
voljcev v avstrijski vojni mornarici lep prispevek k mornariškemu kadru.
Kakor je bilo že ugotovljeno, pa je številka zelo skromna. Ker gre za pro-
stovoljce, ki so vpisali 8 do 12-letno službovanje, lahko spet rečemo, da
gre za zavestno vključitev v vojno pomorstvo. To tembolj, ker je morna-
rica garantirala odsluženim mornarjem zaposlitev ali v svojih ustanovah
ali tudi drugje. To pa nam pove, da ni šlo samo za »avanturistično« težnjo
po tem, da bi »videli svet«, temveč za dejanski kruh, ki ga je mornarica ga-
rantirala. V mornarici so se lahko izučili raznih poklicev ali pa koristno
uporabili tiste poklice, ki so se jih že naučili doma. Torej so hoteli posta-
ti koristni člani posadk in v primeru premestitve v arsenal ali kam dru-
gam tudi koristni člani kolektivov. Navedeni podatki to nedvomno potr-
jujejo. Žal nimamo skoraj nobenih konkretnih podatkov o vključevanju
v trgovsko pomorstvo. Toda tudi splošen podatek, da so se vključili tudi
Senožejci, nekaj pove. Pove namreč to, da jim morje ni bilo neznano, da
so ga zavestno izkoriščali tudi kot kader trgovske mornarice. To potrjuje
dejstvo, da je fašizem preprečeval tudi Senožejcem pot v trgovsko morna-
Jožef Mauser z Gorenjske, je popolnoma razumljivo, da se je naslonil na neposred-
no zaledje, tj. na Kras, ki je dajal kvaliteten cerov les.
277
posvetiti. Kajti pristanišče v Trstu ni pomenilo okno v svet le za Avstrijo,
ki je bila pojem razvijajoče se pomorske države, marveč tudi za Slovence,
ki so veljali – sicer popolnoma neupravičeno – za pojem kontinentalno
orientiranega naroda. Senožejci in ostali vaščani okolice so bili med tis-
timi Slovenci, ki so dokazovali, da se je treba ozirati na Trst, ki s svojim
pristaniščem pomeni pot v svet za vse, kar bi Slovenija lahko pogrešala
ali potrebovala.
Tretja relacija je gotovo Senožeče–pomorstvo. Od dela »za ladjo« in
»na ladji« do poskusa »kako se na takšni ladji živi«, je le majhen korak. Po
drugi strani je za mornarja, ki je kot mladenič plul na vojaški ladji, le maj-
hen korak do ugotavljanja, kako ladja nastaja, in vključitve v ladjedelsko
delo, kar je primer nekaterih Senožejcev. Senožejci so se v plovbo vključi-
li dokaj zgodaj. Čeprav nam razpoložljivi viri ne dopuščajo jasnega skle-
pa, da so se kakor ostali Kraševci udeležili blokade Benetk leta 1849, lah-
ko domnevamo, da so bili vključeni tudi v tiste enote, ki so se zbrale okoli
Lagune, da bi Benečane prisilile k vdaji. Že zaradi tega, ker prvega ofi-
cirja iz Senožeč srečamo že v tridesetih letih, se taka domneva vsiljuje
sama od sebe. Tudi dejstvo, da srečamo Senožejce med prvimi mornar-
ji v novi mornariški bazi v Pulju, govori v prid omenjeni domnevi. Toda
če pustimo vse domneve ob strani, pomeni okoli 100 senožejskih prosto-
voljcev v avstrijski vojni mornarici lep prispevek k mornariškemu kadru.
Kakor je bilo že ugotovljeno, pa je številka zelo skromna. Ker gre za pro-
stovoljce, ki so vpisali 8 do 12-letno službovanje, lahko spet rečemo, da
gre za zavestno vključitev v vojno pomorstvo. To tembolj, ker je morna-
rica garantirala odsluženim mornarjem zaposlitev ali v svojih ustanovah
ali tudi drugje. To pa nam pove, da ni šlo samo za »avanturistično« težnjo
po tem, da bi »videli svet«, temveč za dejanski kruh, ki ga je mornarica ga-
rantirala. V mornarici so se lahko izučili raznih poklicev ali pa koristno
uporabili tiste poklice, ki so se jih že naučili doma. Torej so hoteli posta-
ti koristni člani posadk in v primeru premestitve v arsenal ali kam dru-
gam tudi koristni člani kolektivov. Navedeni podatki to nedvomno potr-
jujejo. Žal nimamo skoraj nobenih konkretnih podatkov o vključevanju
v trgovsko pomorstvo. Toda tudi splošen podatek, da so se vključili tudi
Senožejci, nekaj pove. Pove namreč to, da jim morje ni bilo neznano, da
so ga zavestno izkoriščali tudi kot kader trgovske mornarice. To potrjuje
dejstvo, da je fašizem preprečeval tudi Senožejcem pot v trgovsko morna-
Jožef Mauser z Gorenjske, je popolnoma razumljivo, da se je naslonil na neposred-
no zaledje, tj. na Kras, ki je dajal kvaliteten cerov les.
277
