Page 278 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 278
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
rico kraljevine Italije. Torej je fašizem spoznal, da se je treba upreti zaves-
ti, ki bi utegnila postati Italiji nevarna.
Najtežje je razumeti relacijo Senožeče–Trst. Slaba trgovina ni prina-
šala velikega dohodka. Nasprotno, marsikaj nam pravi, da je kdaj pa kdaj
komaj prinesla vrednost vloženega dela in blaga. Kljub izredno težkim
in ostrim političnim in življenjskim okoliščinam, ki so se pod fašizmom
razvijale vsako leto na slabše, pa je bila omenjena trgovina nekaj vsako-
dnevnega. Samo zaradi tistega malo denarja, ki ga je prinašala? Ali mor-
da samo zato, da se ohrani tržaško tržišče v okviru Italije? Tu nastopijo
tisti pripovedovalci, ki odločno trdijo, da so vsi Senožejci in vsi vaščani
te male pokrajinice imeli Italijo in fašizem na naših tleh kot nekaj zača-
snega. O fašizmu, ki so se ga sicer bali zaradi njegovih nasilnosti, so rekli,
da »nobeno nasilje ni večno«. Torej so mu prerokovali smrt že v trenutku,
ko je postal nasilen. Toda treba ga je bilo prelisičiti. V Trstu se je to dalo.
Trst je bil dobro tržišče. Požiral je vse, kar so mu ljudje prinesli. Tržačan
je sicer gledal, da kupi ceneje, ampak kupoval je stalno. Zato je bilo trž-
išče hvaležno za naše kraje. Na drugi strani so Senožejci vedeli, da je bil
Trst samo deloma fašistično mesto, torej samo v vrhnjem sloju prebival-
stva in v tistih pripadnikih »lumpenproletariata«, ki so se pustili kupiti.
Ta Trst je bilo torej treba pridobiti za nekaj novega. Ker je avstrijakant-
ski element preklinjal Avstrijo, ki »je Tržačane naučila jesti po petkrat na
dan« in fašizem »ker bi rad, da bi jedli samo dvakrat«, so Senožejci vedeli,
da je mnogo Tržačanov še vedno vezanih na bivše avstrijsko zaledje. Torej
je bilo treba Trst vezati na zaledje. To je do določene meje uspevalo. Brez
zaledja Trst ni mogel živeti.
Trst pa je pomenil tudi morje. Čeprav je fašizem storil vse, da bi
Kraševce odrinil od morja, so le-ti vedeli, da je fašizem – kakor so rekli v
Dolenji vasi – le trenutna realnost. Res je, da so Senožejci v dvajsetih letih
fašizma marsikaj pozabili. Delavci v ladjedelnicah so jim bili le oddaljen
spomin, redki italijanski mornarji jim preprosto niso pomenili nič več.
Toda morje, kakor so ga doživljali pod Avstrijo s svojo veliko trgovino,
jim je le ostalo v zavesti, če je Trst pomenil morje, je v obratni smeri po-
menilo morje Trst. Torej je pomenila tudi drobna trgovina tekmo za mor-
je prej kot za Trst. Morda ne več popolnoma zavestno so Senožejci želeli
kakor vsi Kraševci ponovno prodreti na morje kot tržišče, ki jim je v času
Avstrije pomenilo izredno veliko. To pomeni – končno – da so bili odnosi
s Trstom pravzaprav odnosi z morjem. To pomeni tudi, da so vsi Kraševci
in z njimi vsi Senožejci gledali v svojih željah zelo daleč: v novih razme-
278
rico kraljevine Italije. Torej je fašizem spoznal, da se je treba upreti zaves-
ti, ki bi utegnila postati Italiji nevarna.
Najtežje je razumeti relacijo Senožeče–Trst. Slaba trgovina ni prina-
šala velikega dohodka. Nasprotno, marsikaj nam pravi, da je kdaj pa kdaj
komaj prinesla vrednost vloženega dela in blaga. Kljub izredno težkim
in ostrim političnim in življenjskim okoliščinam, ki so se pod fašizmom
razvijale vsako leto na slabše, pa je bila omenjena trgovina nekaj vsako-
dnevnega. Samo zaradi tistega malo denarja, ki ga je prinašala? Ali mor-
da samo zato, da se ohrani tržaško tržišče v okviru Italije? Tu nastopijo
tisti pripovedovalci, ki odločno trdijo, da so vsi Senožejci in vsi vaščani
te male pokrajinice imeli Italijo in fašizem na naših tleh kot nekaj zača-
snega. O fašizmu, ki so se ga sicer bali zaradi njegovih nasilnosti, so rekli,
da »nobeno nasilje ni večno«. Torej so mu prerokovali smrt že v trenutku,
ko je postal nasilen. Toda treba ga je bilo prelisičiti. V Trstu se je to dalo.
Trst je bil dobro tržišče. Požiral je vse, kar so mu ljudje prinesli. Tržačan
je sicer gledal, da kupi ceneje, ampak kupoval je stalno. Zato je bilo trž-
išče hvaležno za naše kraje. Na drugi strani so Senožejci vedeli, da je bil
Trst samo deloma fašistično mesto, torej samo v vrhnjem sloju prebival-
stva in v tistih pripadnikih »lumpenproletariata«, ki so se pustili kupiti.
Ta Trst je bilo torej treba pridobiti za nekaj novega. Ker je avstrijakant-
ski element preklinjal Avstrijo, ki »je Tržačane naučila jesti po petkrat na
dan« in fašizem »ker bi rad, da bi jedli samo dvakrat«, so Senožejci vedeli,
da je mnogo Tržačanov še vedno vezanih na bivše avstrijsko zaledje. Torej
je bilo treba Trst vezati na zaledje. To je do določene meje uspevalo. Brez
zaledja Trst ni mogel živeti.
Trst pa je pomenil tudi morje. Čeprav je fašizem storil vse, da bi
Kraševce odrinil od morja, so le-ti vedeli, da je fašizem – kakor so rekli v
Dolenji vasi – le trenutna realnost. Res je, da so Senožejci v dvajsetih letih
fašizma marsikaj pozabili. Delavci v ladjedelnicah so jim bili le oddaljen
spomin, redki italijanski mornarji jim preprosto niso pomenili nič več.
Toda morje, kakor so ga doživljali pod Avstrijo s svojo veliko trgovino,
jim je le ostalo v zavesti, če je Trst pomenil morje, je v obratni smeri po-
menilo morje Trst. Torej je pomenila tudi drobna trgovina tekmo za mor-
je prej kot za Trst. Morda ne več popolnoma zavestno so Senožejci želeli
kakor vsi Kraševci ponovno prodreti na morje kot tržišče, ki jim je v času
Avstrije pomenilo izredno veliko. To pomeni – končno – da so bili odnosi
s Trstom pravzaprav odnosi z morjem. To pomeni tudi, da so vsi Kraševci
in z njimi vsi Senožejci gledali v svojih željah zelo daleč: v novih razme-
278
