Page 305 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 305
Po sledeh nekega jambora ...
kal je kar brez besed. Nekajkrat je dvignil pogled in pogledal po polju, ka-
kor da bo koga srečal. Sončni žarki pa so opravljali zelo važno nalogo — z
žarečimi jeziki so pražili že tako žejno zemljo. Hodila sva za Tonetom.
Najine misli so primerjale življenje v mestu z življenjem na deželi. Tam
nenehno hitenje, ropot avtomobilov, živčnost in občutek, da bomo prišli
prepozno. Tukaj vlada mir in tišina. Nikomur se nikamor ne mudi, in ven-
dar je vse postorjeno ob pravem času in povsod pridejo pravočasno. A vi-
deti ni nikogar! »Kje pa so ljudje?« sem vprašala našega spremljevalca. Ta
me je presenečeno pogledal in po kratkem premisleku odgovoril: »Zunaj
so, na njivah,« čez čas pa je še dodal: »delajo.« Postalo mi je nerodno. Kje
bi sploh lahko bili, kakor na njivah. Kolega me je hudomušno pogledal.
Njegov pogled mi je govoril: »Prav ti je. Zakaj postavljaš neumna vpraša-
nja?« Odločila sem se, da bom trikrat premislila, preden še kaj vprašam.
Opekova domačija s prostranimi gospodarskimi poslopji stoji nekoliko
stran od središča vasi. Tja smo zavili in Tone je že ob prvih vratih zaklical:
»Hej gospodar, kje si? Ven pridi, tebe iščejo!« To vpitje je zbudilo domače-
ga psa, ki je zaspano nekajkrat zalajal, nas povohal in ko je ugotovil, da
vonj ne pomeni nevarnosti, zamišljeno sedel v senco dreves. S počasnimi,
tihimi koraki je gospodar stopil iz hiše. Z zbledelimi očmi si naju je razi-
skujoče ogledoval. iskal je med svojimi spomini, da bi naju prepoznal.
Zaman, saj sva bila prvič v vasi, prvič v njegovi hiši. Stisnila sva njegovo
trdo roko in se predstavila. Po kratki razlagi je pogled starega Opeke oži-
vel, postal je dobre volje in nam rekel: »Tisto o jamboru je popolnoma res.
Le da sem jaz sin tistega Opeke, ki ga je posekal.« Medtem je Tone izginil,
morda nazaj v gostilno. »Pridita v hišo, tam je bolj prijetno, ni tako vroče
kot zunaj,« naju je prijazno povabil Opeka. V kuhinji je bilo prijetno hla-
dno. Bila je opremljena enostavno, toda toplo in prijetno. Ko smo se used-
li, so stoli zaškripali. Opeka si naju je začel z zanimanjem ogledovati.
Kolega se je spomnil na pipo, jo natlačil in prižgal. Po kuhinji se je razle-
zel prijeten vonj po dišečem tobaku. V trenutni tišini smo vsi trije opazo-
vali valeči se oblak dima, kakor bi v njem videli navdih za nadaljnji pogo-
vor. Vznemirjene muhe so letale naokrog. Opeka se je zamislil. S priprtimi
očmi se je zagledal nekam v preteklost. Morda je v daljavi zagledal svoje-
ga očeta, morda ljudi, ki jih ni več, morda je videl že davno izginule ceste
in poti. Počasi in potihem, kakor da bi izdajal kakšno skrivnost, je starec
začel svojo pripoved. »Bilo je v zgodnji zimi leta 1893, ko je bil jambor
pripravljen in natovorjen. Zima je bila izredno ostra in trda. Z osmimi
pari konj so ga moški pripeljali pred hišo. Januarja 1894 pa so ga odpelja-
305
kal je kar brez besed. Nekajkrat je dvignil pogled in pogledal po polju, ka-
kor da bo koga srečal. Sončni žarki pa so opravljali zelo važno nalogo — z
žarečimi jeziki so pražili že tako žejno zemljo. Hodila sva za Tonetom.
Najine misli so primerjale življenje v mestu z življenjem na deželi. Tam
nenehno hitenje, ropot avtomobilov, živčnost in občutek, da bomo prišli
prepozno. Tukaj vlada mir in tišina. Nikomur se nikamor ne mudi, in ven-
dar je vse postorjeno ob pravem času in povsod pridejo pravočasno. A vi-
deti ni nikogar! »Kje pa so ljudje?« sem vprašala našega spremljevalca. Ta
me je presenečeno pogledal in po kratkem premisleku odgovoril: »Zunaj
so, na njivah,« čez čas pa je še dodal: »delajo.« Postalo mi je nerodno. Kje
bi sploh lahko bili, kakor na njivah. Kolega me je hudomušno pogledal.
Njegov pogled mi je govoril: »Prav ti je. Zakaj postavljaš neumna vpraša-
nja?« Odločila sem se, da bom trikrat premislila, preden še kaj vprašam.
Opekova domačija s prostranimi gospodarskimi poslopji stoji nekoliko
stran od središča vasi. Tja smo zavili in Tone je že ob prvih vratih zaklical:
»Hej gospodar, kje si? Ven pridi, tebe iščejo!« To vpitje je zbudilo domače-
ga psa, ki je zaspano nekajkrat zalajal, nas povohal in ko je ugotovil, da
vonj ne pomeni nevarnosti, zamišljeno sedel v senco dreves. S počasnimi,
tihimi koraki je gospodar stopil iz hiše. Z zbledelimi očmi si naju je razi-
skujoče ogledoval. iskal je med svojimi spomini, da bi naju prepoznal.
Zaman, saj sva bila prvič v vasi, prvič v njegovi hiši. Stisnila sva njegovo
trdo roko in se predstavila. Po kratki razlagi je pogled starega Opeke oži-
vel, postal je dobre volje in nam rekel: »Tisto o jamboru je popolnoma res.
Le da sem jaz sin tistega Opeke, ki ga je posekal.« Medtem je Tone izginil,
morda nazaj v gostilno. »Pridita v hišo, tam je bolj prijetno, ni tako vroče
kot zunaj,« naju je prijazno povabil Opeka. V kuhinji je bilo prijetno hla-
dno. Bila je opremljena enostavno, toda toplo in prijetno. Ko smo se used-
li, so stoli zaškripali. Opeka si naju je začel z zanimanjem ogledovati.
Kolega se je spomnil na pipo, jo natlačil in prižgal. Po kuhinji se je razle-
zel prijeten vonj po dišečem tobaku. V trenutni tišini smo vsi trije opazo-
vali valeči se oblak dima, kakor bi v njem videli navdih za nadaljnji pogo-
vor. Vznemirjene muhe so letale naokrog. Opeka se je zamislil. S priprtimi
očmi se je zagledal nekam v preteklost. Morda je v daljavi zagledal svoje-
ga očeta, morda ljudi, ki jih ni več, morda je videl že davno izginule ceste
in poti. Počasi in potihem, kakor da bi izdajal kakšno skrivnost, je starec
začel svojo pripoved. »Bilo je v zgodnji zimi leta 1893, ko je bil jambor
pripravljen in natovorjen. Zima je bila izredno ostra in trda. Z osmimi
pari konj so ga moški pripeljali pred hišo. Januarja 1894 pa so ga odpelja-
305
