Page 308 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 308
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
držati ravnovesje med ladjo in valovi, a mu je komaj še uspevalo. Celo
popoldne in vso noč je bila ladja le igrača razbesnelih valov. Zjutraj je
nastal mir. Divji veter, ki je vso noč razbijal, se je umaknil nekam da-
leč proti severovzhodu. Valovi so rahlo božali ladijski trup, kakor bi se
hoteli opravičiti za vso povzročeno grozoto. Ladja se je počasi zibala.
S palube in po stranicah je tekla voda v dolgih curkih. Zdelo se je, ka-
kor da bi se hotela zjokati nad izgubljeno lepoto. Črnih oblakov ni bilo
nikjer več. Zdelo se je, kakor da je nevidni čarovnik očistil nebo. Bilo
je modro, in mehki beli oblaki so veselo kazali svoje prozorne obline.
Sonce se je usedlo na morje in s svojimi žarki barvalo vršičke razigra-
nih valov. Objelo je nesrečno ladjo, ki se je usmerila proti Palmi na
Balearih. Tri dni so potrebovali za vožnjo, ki bi jo sicer prepluli v ne-
kaj urah.«
Tak je opis nesreče, ki sem ga našel v ladjedelnici Sv. Marka v Trstu.
Nekoliko romantičen, morda je delo v ladjo zaljubljenega poveljnika; mor-
da opis, ki ga je napisal mlajši, komaj izšolan oficir. Zdi se kakor srednje-
šolska naloga, napisana po pretresljivem dogodku. Ti in drugi podatki v
istem arhivu so odločno vplivali na nadaljnji razplet jamborove poti.
Telegram, ki je bil namenjen gospodu Jazbecu v Trstu, se je glasil:
»Gospod, doživeli smo nevihto. Srednji jambor prelomljen, a deloma upo-
raben; zadnji jambor je izgubljen. Jadra potrgana. Smo v Palmi. Tovor po-
škodovan. Prosimo navodila!« Odgovor se je glasil tako: »Zasilno popravite
ladjo in se vrnite v Trst. Jazbec« Zasilno popravljanje ladje je trajalo devet
dni. Prednji jambor so namestili na sredo, zadnjega so nadomestili s
polomljenim in popravljenim srednjim. Nato so odpluli. Nekoč tako lepa,
ponosna ladja je izglodala, kakor, da se bo zdaj, zdaj potopila. Jadra so na
njej visela kakor cunje na beraču. Sredi decembra je bila ladja v Trstu. Po
iztovarjanju tovora so jo odpeljali v ladjedelnico Sv. Marka.
Na vprašanje okrajnega gozdarja v Ljubljani je rakitniški logar odgo-
voril, da bi se »tak jambor« našel v gozdu kmeta Opeke v Rakitni.
15. decembra se je pri Opeki zglasil sam Henrik Angel Jazbec. Ogledal
si je hojo. Bila je lepo visoko drevo, da je malo takih. Košate, močne veje so
molele visoko proti nebu. Zdelo se je, da se z vršičkom dotika sivih obla-
kov, ki so se pokazali nad gozdom. Začela so se pogajanja. Naslednji dan
je hoja padla. Zaman so se je oklepale močne korenine, neusmiljeni ljudje
z ostrimi žagami so hojo ločili od njenih starih korenin. Ko je hoja z glas-
nim, bolečim krikom in treskom obležala na mrzli zemlji, je na prostoru,
kjer je prej stala, nastala velika praznina. Svetloba je radovedno pokuka-
308
držati ravnovesje med ladjo in valovi, a mu je komaj še uspevalo. Celo
popoldne in vso noč je bila ladja le igrača razbesnelih valov. Zjutraj je
nastal mir. Divji veter, ki je vso noč razbijal, se je umaknil nekam da-
leč proti severovzhodu. Valovi so rahlo božali ladijski trup, kakor bi se
hoteli opravičiti za vso povzročeno grozoto. Ladja se je počasi zibala.
S palube in po stranicah je tekla voda v dolgih curkih. Zdelo se je, ka-
kor da bi se hotela zjokati nad izgubljeno lepoto. Črnih oblakov ni bilo
nikjer več. Zdelo se je, kakor da je nevidni čarovnik očistil nebo. Bilo
je modro, in mehki beli oblaki so veselo kazali svoje prozorne obline.
Sonce se je usedlo na morje in s svojimi žarki barvalo vršičke razigra-
nih valov. Objelo je nesrečno ladjo, ki se je usmerila proti Palmi na
Balearih. Tri dni so potrebovali za vožnjo, ki bi jo sicer prepluli v ne-
kaj urah.«
Tak je opis nesreče, ki sem ga našel v ladjedelnici Sv. Marka v Trstu.
Nekoliko romantičen, morda je delo v ladjo zaljubljenega poveljnika; mor-
da opis, ki ga je napisal mlajši, komaj izšolan oficir. Zdi se kakor srednje-
šolska naloga, napisana po pretresljivem dogodku. Ti in drugi podatki v
istem arhivu so odločno vplivali na nadaljnji razplet jamborove poti.
Telegram, ki je bil namenjen gospodu Jazbecu v Trstu, se je glasil:
»Gospod, doživeli smo nevihto. Srednji jambor prelomljen, a deloma upo-
raben; zadnji jambor je izgubljen. Jadra potrgana. Smo v Palmi. Tovor po-
škodovan. Prosimo navodila!« Odgovor se je glasil tako: »Zasilno popravite
ladjo in se vrnite v Trst. Jazbec« Zasilno popravljanje ladje je trajalo devet
dni. Prednji jambor so namestili na sredo, zadnjega so nadomestili s
polomljenim in popravljenim srednjim. Nato so odpluli. Nekoč tako lepa,
ponosna ladja je izglodala, kakor, da se bo zdaj, zdaj potopila. Jadra so na
njej visela kakor cunje na beraču. Sredi decembra je bila ladja v Trstu. Po
iztovarjanju tovora so jo odpeljali v ladjedelnico Sv. Marka.
Na vprašanje okrajnega gozdarja v Ljubljani je rakitniški logar odgo-
voril, da bi se »tak jambor« našel v gozdu kmeta Opeke v Rakitni.
15. decembra se je pri Opeki zglasil sam Henrik Angel Jazbec. Ogledal
si je hojo. Bila je lepo visoko drevo, da je malo takih. Košate, močne veje so
molele visoko proti nebu. Zdelo se je, da se z vršičkom dotika sivih obla-
kov, ki so se pokazali nad gozdom. Začela so se pogajanja. Naslednji dan
je hoja padla. Zaman so se je oklepale močne korenine, neusmiljeni ljudje
z ostrimi žagami so hojo ločili od njenih starih korenin. Ko je hoja z glas-
nim, bolečim krikom in treskom obležala na mrzli zemlji, je na prostoru,
kjer je prej stala, nastala velika praznina. Svetloba je radovedno pokuka-
308
