Page 304 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 304
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
ne cvetlice, okoli katerih so krožile čebelice in brenčale svojo najljubšo pe-
sem. V vsakem drevesu, v vsakem grmičku, v vsaki cvetlici, v pesmi čebe-
lic se je izražal edinstven občutek — občutek stvarnosti, ki napolni srce z
ljubeznijo. Tiho in čudno mirno sva se peljala. Kolega je trdno držal volan
in se zagledal v prah, ki se je dvigal izpod koles v belih oblakih. Kdo ve kod
so blodile njegove misli. Prah se je kar naprej dvigal in letal nekam v nez-
nano. Gozd okoli nas je postajal vedno bolj skrivnosten. Šumenje smo sli-
šali bolj blizu in tudi vonj po tisoč gozdnih rastlinah je postajal močnejši.
Cesta je bila še naprej ozka in strma. Peljali smo se ob majhnih vasicah, ki
so si bile podobne kakor hčere iste matere. Hiše so bile majhne in skro-
mno grajene. Tiho in zaspano so gledale z majhnimi okni v svet.
Starodavne cerkvice pa so se ponosno razgledovale po vaseh, kakor budni
čuvaji preteklosti. Ko se je pred nama spet pokazala ozka in strma cesta,
sva odpisala vsako možnost, da bi takšno deblo prepeljali po tej cesti.
Ostala pa nama je želja spoznati kmeta Opeko. Končno sva le prispela v
Rakitno. Pod košato lipo sva parkirala našega, pločevinastega konjička in
olajšano stopila na svež zrak. Sonce je že zlezlo visoko na nebo in pošilja-
lo vroče žarke na zaspano zemljo. Nekako na sredi razpotegnjene vasi sva
zagledala tipično slovensko cerkev. Povsod nenavadna tišina, nikjer se ni
nič zganilo, kakor da bi se znašla v kraju, kjer se nič ne dogaja. Vas se
nama je zdela popolnoma izumrla, brez vsakega življenja. Od daleč sva
zaslišala pasji lajež, toda tudi ta je kmalu utihnil. Nasproti cerkvice, v eni
mogočnejših hiš, sva opazila gostilno. »Zraven božje hiše mora biti tudi
hudičeva hiša,« je pripomnil kolega hudomušno. Vstopila sva v gostilno.
Pri mizi so sedeli starčki. Prejšnji pogovor je zdaj utihnil in pogledi so se
usmerili k nama. Na mizi so imeli vsak svoj kozarček z napol izpitim vi-
nom. Gostilnica je bila skromno opremljena, majhen bar in nekaj miz je
zadostovalo potrebam ljudi na vasi. Za barom je stala rdečelična ženica, ki
je pravkar urejevala skodelice in kozarce. Ko sva vstopila, se je prijetno
nasmehnila in naju pozdravila. Povedala sva kdo sva, zakaj sva prišla,
koga iščeva ... Mlada gostilničarka se je nasmejala in rekla: »Seveda poz-
nam starega Opeko, mislim pa, da je tisti, ki ga jaz poznam, že njegov sin.
Vseeno, morda bo tudi on lahko pomagal,« je rekla in se je obrnila proti
starčkom. »Tone, starega Opeko iščejo, daj, pokaži kje je njegova domači-
ja,« je uporabljala svoje poveljujoče moči prijazna gostilničarka. Tone je iz-
pil ostanek vina iz kozarca in uslužno vstal od mize. »Hvala.« sva rekla
prijazni gostilničarki, ki je v tem trenutku še bolj zardela. Levo, zraven
cerkvice smo zavili iz vasi in sledili Tonetu. Tone ni bil radoveden, kora-
304
ne cvetlice, okoli katerih so krožile čebelice in brenčale svojo najljubšo pe-
sem. V vsakem drevesu, v vsakem grmičku, v vsaki cvetlici, v pesmi čebe-
lic se je izražal edinstven občutek — občutek stvarnosti, ki napolni srce z
ljubeznijo. Tiho in čudno mirno sva se peljala. Kolega je trdno držal volan
in se zagledal v prah, ki se je dvigal izpod koles v belih oblakih. Kdo ve kod
so blodile njegove misli. Prah se je kar naprej dvigal in letal nekam v nez-
nano. Gozd okoli nas je postajal vedno bolj skrivnosten. Šumenje smo sli-
šali bolj blizu in tudi vonj po tisoč gozdnih rastlinah je postajal močnejši.
Cesta je bila še naprej ozka in strma. Peljali smo se ob majhnih vasicah, ki
so si bile podobne kakor hčere iste matere. Hiše so bile majhne in skro-
mno grajene. Tiho in zaspano so gledale z majhnimi okni v svet.
Starodavne cerkvice pa so se ponosno razgledovale po vaseh, kakor budni
čuvaji preteklosti. Ko se je pred nama spet pokazala ozka in strma cesta,
sva odpisala vsako možnost, da bi takšno deblo prepeljali po tej cesti.
Ostala pa nama je želja spoznati kmeta Opeko. Končno sva le prispela v
Rakitno. Pod košato lipo sva parkirala našega, pločevinastega konjička in
olajšano stopila na svež zrak. Sonce je že zlezlo visoko na nebo in pošilja-
lo vroče žarke na zaspano zemljo. Nekako na sredi razpotegnjene vasi sva
zagledala tipično slovensko cerkev. Povsod nenavadna tišina, nikjer se ni
nič zganilo, kakor da bi se znašla v kraju, kjer se nič ne dogaja. Vas se
nama je zdela popolnoma izumrla, brez vsakega življenja. Od daleč sva
zaslišala pasji lajež, toda tudi ta je kmalu utihnil. Nasproti cerkvice, v eni
mogočnejših hiš, sva opazila gostilno. »Zraven božje hiše mora biti tudi
hudičeva hiša,« je pripomnil kolega hudomušno. Vstopila sva v gostilno.
Pri mizi so sedeli starčki. Prejšnji pogovor je zdaj utihnil in pogledi so se
usmerili k nama. Na mizi so imeli vsak svoj kozarček z napol izpitim vi-
nom. Gostilnica je bila skromno opremljena, majhen bar in nekaj miz je
zadostovalo potrebam ljudi na vasi. Za barom je stala rdečelična ženica, ki
je pravkar urejevala skodelice in kozarce. Ko sva vstopila, se je prijetno
nasmehnila in naju pozdravila. Povedala sva kdo sva, zakaj sva prišla,
koga iščeva ... Mlada gostilničarka se je nasmejala in rekla: »Seveda poz-
nam starega Opeko, mislim pa, da je tisti, ki ga jaz poznam, že njegov sin.
Vseeno, morda bo tudi on lahko pomagal,« je rekla in se je obrnila proti
starčkom. »Tone, starega Opeko iščejo, daj, pokaži kje je njegova domači-
ja,« je uporabljala svoje poveljujoče moči prijazna gostilničarka. Tone je iz-
pil ostanek vina iz kozarca in uslužno vstal od mize. »Hvala.« sva rekla
prijazni gostilničarki, ki je v tem trenutku še bolj zardela. Levo, zraven
cerkvice smo zavili iz vasi in sledili Tonetu. Tone ni bil radoveden, kora-
304
