Page 303 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 303
Po sledeh nekega jambora …
Miroslav Pahor in Ilonka Hajnal
To ni zgodovina. To je zgodba o iskanju, o prizadevanjih, da bi našli de-
lček resnice o nekem narodu, ki bi ga njegove vrhnje plasti rade proglasi-
le za kontinentalnega. Toda če je to iskanje, potem je gotovo tudi prispe-
vek k zgodovini neke preteklosti, ki ni tako daleč, je pa kljub temu zastrta
s težkimi zavesami pozabe. Poskušali bomo te zavese vsaj delno odstrani-
ti in pogledati v čas pred približno devetdesetimi leti, ko se je dogodek, o
katerem bomo v tej zgodbi poročali, zgodil in razburil prebivalstvo vasi,
da je še dolgo govorilo o njem.
Bilo je julija 1974, ko je tedanji študent sociologije in zgodovine
Srečko Brišar zbiral podatke o ladijskem lesu v Planini na Notranjskem.
Neke sobote, ko smo po pregledu tedenskega dela sedeli pri kosilu, nas je
opozoril na čuden in neverjetno dolg jambor, ki je leta 1894 potoval skozi
Planino v Graben in čez Studeno v Trst! Jambor naj bi v dolžino meril 64
m in naj bi imel nad 9 m3 uporabnega lesa. Posekal naj bi ga kmet Opeka
iz Rakitne pod Krimom in ga prodal ladjedelnici Sv. Marka v Trstu. Zelo
vznemirljiv podatek, kajti pripovedovanja o 30 do 50 metrov dolgih ho-
jah, ki so bile posekane za jambore, niso bila redka, prvič pa se je zgodi-
lo, da smo dobili podatek o jamboru, ki naj bi meril nad 60 metrov. Človek
je obdarjen z raznimi lastnostmi. Tudi radovednost je ena izmed njih.
Zgodovinar, ki dela na nekem raziskovanju in ki hoče nekaj dognati, pa
mora biti še posebno radoveden. To opozorilo je bilo tako vznemirljivo, da
sva se odločila zadevo raziskati.
Nekega sončnega jutra sva se odpravila na pot, proti vasi Rakitna. Po
glavni cesti sva hitro napredovala z vozilom znamke DAF-44, od Cerknice
naprej proti Begunjam pa se je cesta poslabšala. V ozkih in strmih ridah
nad Begunjami na Notranjskem sva s 4 metre dolgim vozilom komaj ob-
račala. S strahom sva mislila: Kaj, če greva zastonj? Narava se je razgrni-
la pred nami z vso svojo milino in lepoto, kakor da bi nas hotela potolaži-
ti. Vozila sva med drevesi mladega gozda po ozki cesti. Visoka in vitka so
se s širokimi vejami rahlo pozibavala v vetru. kakor da bi prisluškovala in
naju istočasno pozdravljala. Veter je prinesel dah gozda v vozilo in se, ra-
hlo božajoč najina obraza, igrivo izmuznil nazaj med drevesa. Ob robu
ceste so se upogibale dolge zelene trave, med njimi so kukale raznobarv-
303
Miroslav Pahor in Ilonka Hajnal
To ni zgodovina. To je zgodba o iskanju, o prizadevanjih, da bi našli de-
lček resnice o nekem narodu, ki bi ga njegove vrhnje plasti rade proglasi-
le za kontinentalnega. Toda če je to iskanje, potem je gotovo tudi prispe-
vek k zgodovini neke preteklosti, ki ni tako daleč, je pa kljub temu zastrta
s težkimi zavesami pozabe. Poskušali bomo te zavese vsaj delno odstrani-
ti in pogledati v čas pred približno devetdesetimi leti, ko se je dogodek, o
katerem bomo v tej zgodbi poročali, zgodil in razburil prebivalstvo vasi,
da je še dolgo govorilo o njem.
Bilo je julija 1974, ko je tedanji študent sociologije in zgodovine
Srečko Brišar zbiral podatke o ladijskem lesu v Planini na Notranjskem.
Neke sobote, ko smo po pregledu tedenskega dela sedeli pri kosilu, nas je
opozoril na čuden in neverjetno dolg jambor, ki je leta 1894 potoval skozi
Planino v Graben in čez Studeno v Trst! Jambor naj bi v dolžino meril 64
m in naj bi imel nad 9 m3 uporabnega lesa. Posekal naj bi ga kmet Opeka
iz Rakitne pod Krimom in ga prodal ladjedelnici Sv. Marka v Trstu. Zelo
vznemirljiv podatek, kajti pripovedovanja o 30 do 50 metrov dolgih ho-
jah, ki so bile posekane za jambore, niso bila redka, prvič pa se je zgodi-
lo, da smo dobili podatek o jamboru, ki naj bi meril nad 60 metrov. Človek
je obdarjen z raznimi lastnostmi. Tudi radovednost je ena izmed njih.
Zgodovinar, ki dela na nekem raziskovanju in ki hoče nekaj dognati, pa
mora biti še posebno radoveden. To opozorilo je bilo tako vznemirljivo, da
sva se odločila zadevo raziskati.
Nekega sončnega jutra sva se odpravila na pot, proti vasi Rakitna. Po
glavni cesti sva hitro napredovala z vozilom znamke DAF-44, od Cerknice
naprej proti Begunjam pa se je cesta poslabšala. V ozkih in strmih ridah
nad Begunjami na Notranjskem sva s 4 metre dolgim vozilom komaj ob-
račala. S strahom sva mislila: Kaj, če greva zastonj? Narava se je razgrni-
la pred nami z vso svojo milino in lepoto, kakor da bi nas hotela potolaži-
ti. Vozila sva med drevesi mladega gozda po ozki cesti. Visoka in vitka so
se s širokimi vejami rahlo pozibavala v vetru. kakor da bi prisluškovala in
naju istočasno pozdravljala. Veter je prinesel dah gozda v vozilo in se, ra-
hlo božajoč najina obraza, igrivo izmuznil nazaj med drevesa. Ob robu
ceste so se upogibale dolge zelene trave, med njimi so kukale raznobarv-
303
