Page 306 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 306
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
li v Trst. Preko Begunj, Cerknice, Rakeka in Planine. Težko je šlo, a šlo je.«
Zadnje besede je Opeka izgovoril s ponosom, kakor bi šlo za kakšno he-
rojsko dejanje, pri katerem bi nemajhno vlogo igral tudi sam. Kolega je
dvignil pipo k ustnicam in z zadovoljstvom potegnil nov oblak dima.
Kljub temu zadovoljstvu pa je Opeko neusmiljeno prekinil: »Pa saj ni
mogoče, da bi peljali po cesti. Ride so izredno ostre.« »Saj, saj,« je odgovo-
ril starec, »in vendar je šlo.« Čez nekaj časa je nadaljeval: »Ride so sekali
po poljskih poteh in gozdnih jasah. V glavnem, jambor je prišel v Trst!« Na
naše nejeverno odkimavanje je Opeka povedal, da so še nedolgo tega hra-
nili potrdilo ladjarja, ki je jambor prevzel. Prosila sva ga, da bi ga poiskal.
Dolgo je iskal med porumenelimi papirji in starimi dokumenti. Žal, brez
uspeha. Pregledal je vrsto omar, predalov in starih fasciklov, toda stari
dokument se ni pokazal. Se je izgubil? Opeka se je razočarano usedel k
nama in naju pogledal z obžalovanjem. V mislih je še vedno iskal orume-
nili košček papirja, ki bi predstavljal delček s težko zaveso zastrte zgodo-
vine. »Se morda spominjate imena ladjarja, ki je deblo prevzel?« sem
vprašala. »Seveda se spominjam,« je rekel, »bil je gospod Henrik Angel
Jazbec iz Trsta. Več dni se je mudil tukaj. Hodil je po gozdu, izbiral lepo
raščene hoje in lovil srne!« Ostrmela sva. Jazbec je bil tedaj eden najbolj
znanih slovenskih ladjarjev v Trstu. Lastnik in solastnik šestih velikih ja-
drnikov od 500 do 1537 ton nosilnosti in štirih parnikov od 832 do 2224
ton nosilnosti, član tržaške trgovske komore in raznih pomorskih zdru-
ženj. Ena najbogatejših slovenskih osebnosti tedanjega Trsta! Nejeverno
sva gledala starega Opeko. Zdelo se je, da se nama posmehuje. »Se
spomnite morda, za katero ladjo je šel jambor?« je vprašal kolega. Starega
je oblila rahla rdečica, kakor ob nekem neprijetnem spominu. »Ne, ne
spomnim se. Vem le, da je imela neko grdo angleško ime.« Kolega je pos-
tal grob. Ostro je pogledal starca in rekel brez okolišenja: »Zgodba je ne-
verjetna! Najprej nemogoče potovanje čez hribe, nato izgubljeno potrdilo
in končno pozabljeno ime. Kako naj vam verjamem?« je dodal nekoliko
bolj spravljivo. Opeka je nekoliko dvignil glas in naju izzval: »Vesta kaj, to-
variša, pot do Trsta z avtom ni dolga. Tam morajo biti kakšni dokumenti.
Morda je zapisana tudi naša hoja? Poskusite srečo!« Starec ima prav, sva si
mislila. Na kolegovem obrazu sem opazila, da se je odločil obiskati tudi
Trst. S stiskom roke in z obljubo, da se še vrneva, sva se poslovila. Ko sva
se proti večeru vračala po isti poti na Primorsko, so gozdovi že utihnili. In
ko se je gozd zaprl za nama, sva kljub delnemu uspehu imela občutek, da
306
li v Trst. Preko Begunj, Cerknice, Rakeka in Planine. Težko je šlo, a šlo je.«
Zadnje besede je Opeka izgovoril s ponosom, kakor bi šlo za kakšno he-
rojsko dejanje, pri katerem bi nemajhno vlogo igral tudi sam. Kolega je
dvignil pipo k ustnicam in z zadovoljstvom potegnil nov oblak dima.
Kljub temu zadovoljstvu pa je Opeko neusmiljeno prekinil: »Pa saj ni
mogoče, da bi peljali po cesti. Ride so izredno ostre.« »Saj, saj,« je odgovo-
ril starec, »in vendar je šlo.« Čez nekaj časa je nadaljeval: »Ride so sekali
po poljskih poteh in gozdnih jasah. V glavnem, jambor je prišel v Trst!« Na
naše nejeverno odkimavanje je Opeka povedal, da so še nedolgo tega hra-
nili potrdilo ladjarja, ki je jambor prevzel. Prosila sva ga, da bi ga poiskal.
Dolgo je iskal med porumenelimi papirji in starimi dokumenti. Žal, brez
uspeha. Pregledal je vrsto omar, predalov in starih fasciklov, toda stari
dokument se ni pokazal. Se je izgubil? Opeka se je razočarano usedel k
nama in naju pogledal z obžalovanjem. V mislih je še vedno iskal orume-
nili košček papirja, ki bi predstavljal delček s težko zaveso zastrte zgodo-
vine. »Se morda spominjate imena ladjarja, ki je deblo prevzel?« sem
vprašala. »Seveda se spominjam,« je rekel, »bil je gospod Henrik Angel
Jazbec iz Trsta. Več dni se je mudil tukaj. Hodil je po gozdu, izbiral lepo
raščene hoje in lovil srne!« Ostrmela sva. Jazbec je bil tedaj eden najbolj
znanih slovenskih ladjarjev v Trstu. Lastnik in solastnik šestih velikih ja-
drnikov od 500 do 1537 ton nosilnosti in štirih parnikov od 832 do 2224
ton nosilnosti, član tržaške trgovske komore in raznih pomorskih zdru-
ženj. Ena najbogatejših slovenskih osebnosti tedanjega Trsta! Nejeverno
sva gledala starega Opeko. Zdelo se je, da se nama posmehuje. »Se
spomnite morda, za katero ladjo je šel jambor?« je vprašal kolega. Starega
je oblila rahla rdečica, kakor ob nekem neprijetnem spominu. »Ne, ne
spomnim se. Vem le, da je imela neko grdo angleško ime.« Kolega je pos-
tal grob. Ostro je pogledal starca in rekel brez okolišenja: »Zgodba je ne-
verjetna! Najprej nemogoče potovanje čez hribe, nato izgubljeno potrdilo
in končno pozabljeno ime. Kako naj vam verjamem?« je dodal nekoliko
bolj spravljivo. Opeka je nekoliko dvignil glas in naju izzval: »Vesta kaj, to-
variša, pot do Trsta z avtom ni dolga. Tam morajo biti kakšni dokumenti.
Morda je zapisana tudi naša hoja? Poskusite srečo!« Starec ima prav, sva si
mislila. Na kolegovem obrazu sem opazila, da se je odločil obiskati tudi
Trst. S stiskom roke in z obljubo, da se še vrneva, sva se poslovila. Ko sva
se proti večeru vračala po isti poti na Primorsko, so gozdovi že utihnili. In
ko se je gozd zaprl za nama, sva kljub delnemu uspehu imela občutek, da
306
