Page 307 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 307
Po sledeh nekega jambora ...
sva doživela nekaj izredno lepega, in da bova slej ko prej prišla tudi zgod-
bi o jamboru do konca.
Trst, september 1974. Začetek ni bil nič obetaven. Tri dni sem zaman
posedal v Državnem arhivu v Trstu. Jazbečeve ladje so naštete po vrsti
z vsemi tehničnimi podatki, ki so bili potrebni za registracijo in odme-
ro davkov. O kaki poškodbi in popravilu niti besede. V pomorskem mu-
zeju prav tako nimajo nobenih podatkov. V ladjedelnici Sv. Marka ima-
jo le okrnjen in neurejen arhiv. Potrebni so bili nadaljnji trije dnevi, da
sem se dokopal do močne havarije, ki je doletela eno od Jazbečevih ladij.
Dokument je verjetno prepis iz ladijske knjige, ali ostanek dnevnika ene-
ga od ladijskih oficirjev. V prostem prevodu je njegova vsebina naslednja:
»November 1893. Jugozahodno od Balearov je divjala nevihta.
815-tonsko jadrnico je premetavalo kakor list v vetru. Tramovje je
škripalo, kot bi ga hotelo zlomiti. Jadra so se napenjala pod pritiskom
sunkov vetra. Ni bilo časa, da bi jih zvili. Veter je tako glasno zavijal
in tulil, da so se človeški glasovi izgubili. Že dva mornarja je odneslo
iz košev v morje. Vrvje na srednjem jamboru je popustilo, na zadnjem
jamboru so bila jadra že načeta. Podivjani veter je lomil, trgal in nosil
s seboj vse, kar je lahko zagrabil. Vsi predmeti. ki niso bili privezani,
so leteli v morje. Naenkrat se je zaslišal strahoten tresk. Močan pri-
tisk jugozahodnega vetra je zlomil srednji jambor, ki je padel na krov
in polomil križe prednjega. Nato se je veter nekoliko pomiril. Ladja pa
se je še kar naprej bojevala z naravnimi silami. Kljub temu, da je bila
že močno poškodovana, se je ostro upirala močnim valovom, ki so jo
naskakovali s krme in boka. Bila je kot ranjeni človek, ki se bojuje do
zadnjega diha. Mornarji so poskušali osvoboditi jadra in prednji jam-
bor zavozlanih vrvi. Obrazi mornarjev so bili izmučeni od strahu in
nečloveških naporov. Mislili so na prihodnost in s strahom ugotav-
ljali, da bodo z enim jamborom le težko napredovali. V hipu se je ne-
vihta ponovno razdivjala. Valove je metalo čez krmo, od koder so se
težko valili proti premcu. Mornarji so bili v največji nevarnosti. Vsak
njihov korak, vsak njihov gib bi bil lahko usoden. Težki črni oblaki so
se podili po nebu, kakor na ukaz nevidnega poveljnika. Nebo je pos-
tajalo vedno bolj črno od novih oblakov, ki so prihajali z zahoda. Toča
je udarjala po krovu in po visečih, razcefranih jadrih. Kazalo je, da
je to sodni dan. Naenkrat ponoven tresk! V sredini prelomljen zad-
nji jambor je padel v morje. V zadnjem trenutku je mornarčku uspelo
presekati vrvi. Ladjo je zdaj samo še premetavalo. Krmar je poskušal
307
sva doživela nekaj izredno lepega, in da bova slej ko prej prišla tudi zgod-
bi o jamboru do konca.
Trst, september 1974. Začetek ni bil nič obetaven. Tri dni sem zaman
posedal v Državnem arhivu v Trstu. Jazbečeve ladje so naštete po vrsti
z vsemi tehničnimi podatki, ki so bili potrebni za registracijo in odme-
ro davkov. O kaki poškodbi in popravilu niti besede. V pomorskem mu-
zeju prav tako nimajo nobenih podatkov. V ladjedelnici Sv. Marka ima-
jo le okrnjen in neurejen arhiv. Potrebni so bili nadaljnji trije dnevi, da
sem se dokopal do močne havarije, ki je doletela eno od Jazbečevih ladij.
Dokument je verjetno prepis iz ladijske knjige, ali ostanek dnevnika ene-
ga od ladijskih oficirjev. V prostem prevodu je njegova vsebina naslednja:
»November 1893. Jugozahodno od Balearov je divjala nevihta.
815-tonsko jadrnico je premetavalo kakor list v vetru. Tramovje je
škripalo, kot bi ga hotelo zlomiti. Jadra so se napenjala pod pritiskom
sunkov vetra. Ni bilo časa, da bi jih zvili. Veter je tako glasno zavijal
in tulil, da so se človeški glasovi izgubili. Že dva mornarja je odneslo
iz košev v morje. Vrvje na srednjem jamboru je popustilo, na zadnjem
jamboru so bila jadra že načeta. Podivjani veter je lomil, trgal in nosil
s seboj vse, kar je lahko zagrabil. Vsi predmeti. ki niso bili privezani,
so leteli v morje. Naenkrat se je zaslišal strahoten tresk. Močan pri-
tisk jugozahodnega vetra je zlomil srednji jambor, ki je padel na krov
in polomil križe prednjega. Nato se je veter nekoliko pomiril. Ladja pa
se je še kar naprej bojevala z naravnimi silami. Kljub temu, da je bila
že močno poškodovana, se je ostro upirala močnim valovom, ki so jo
naskakovali s krme in boka. Bila je kot ranjeni človek, ki se bojuje do
zadnjega diha. Mornarji so poskušali osvoboditi jadra in prednji jam-
bor zavozlanih vrvi. Obrazi mornarjev so bili izmučeni od strahu in
nečloveških naporov. Mislili so na prihodnost in s strahom ugotav-
ljali, da bodo z enim jamborom le težko napredovali. V hipu se je ne-
vihta ponovno razdivjala. Valove je metalo čez krmo, od koder so se
težko valili proti premcu. Mornarji so bili v največji nevarnosti. Vsak
njihov korak, vsak njihov gib bi bil lahko usoden. Težki črni oblaki so
se podili po nebu, kakor na ukaz nevidnega poveljnika. Nebo je pos-
tajalo vedno bolj črno od novih oblakov, ki so prihajali z zahoda. Toča
je udarjala po krovu in po visečih, razcefranih jadrih. Kazalo je, da
je to sodni dan. Naenkrat ponoven tresk! V sredini prelomljen zad-
nji jambor je padel v morje. V zadnjem trenutku je mornarčku uspelo
presekati vrvi. Ladjo je zdaj samo še premetavalo. Krmar je poskušal
307
