Page 300 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 300
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
koncu 19. stoletja jih srečamo med delničarji velikih pomorskih družb.17
Kar pa je za ta sestavek morda poglavitno, je dejstvo, da so končno ustva-
rili lastno ladjedelnico tj. Tržaški tehnični zavod, ki je bil osnovan skoraj
izključno na slovenskem kapitalu, in ki se je v veliki meri naslanjal – ka-
kor druge ladjedelnice – na kooperacijo slovenskega zaledja. Da je bilo de-
lovanje tega zavoda uspešno, je dovolj pisnih dokazov.18 Kljub temu, da so
bila ta neposredna prizadevanja po uveljavitvi na morju prepozna in pre-
šibka, da bi prinesla večje in trajnejše uspehe, pomenijo v naši pomorski
zgodovini korak naprej. V dobi, ko je industrializacija odrinila pomorsko
orientirane kmete od neposredne kooperacije z ladjedelništvom, so posa-
mezni kapitalisti, ki so spoznali vrednost pomorstva, torej tudi ladjedel-
ništva, s svojo napredno dejavnostjo pripomogli k ohranitvi pomorske
tradicije, ki je prešla tudi v najbolj kritično obdobje, tj. v dobo med obema
vojnama, skoraj nedotaknjena. Ohranitev tradicije pa je bil največji us-
peh, kajti na njej smo v obdobju po drugi svetovni vojni lahko čvrsteje in
velikopotezneje zasnovali naše sedanje pomorsko gospodarstvo, ki je si-
cer drugačno kot v preteklosti, vendar neprekinjeno in stvarno vezano na
zaledje. Toda do zlitja zaledja s pomorstvom, ki so ga nakazali naši kmeč-
ki kooperanti s prejšnjem stoletju, prihaja prepočasi. Kontinentalizacija,
katere vzroke bo treba še raziskati, je bila – kljub ohranjeni pomorski tra-
diciji – pregloboka, da ne bi zapustila svojih negativnih sledov. In te sle-
dove mora naše zaledje čim prej odpraviti, če hočemo spet postati pomor-
ski narod.19
narjev na enega slovenskega podoficirja. Med leti 1883 in 1902 pa celo 4 mornarji
na enega podoficirja (v Dalmaciji je ta relacija 53:1).
17 Prim. Annuario marittimo 1890–1912. Tu srečemo Josipa Gorupa in njegova si-
nova Kornelija in Milana, dalje Jerneja Sardoča, Krištofa Kosovela, Jožefa Premr-
la, Jožefa Kanteta, Riharda Rupnika, Franca Gilberta Korošca, Jožefa in Antona
Valušnika, Ivana Vilharja, Valentina Dolenca, Avgusta Kerna, Viktorja Jenka in
druge. Vsi omenjeni so vlagali svoj kapital v pomorske družbe, kakor so bile npr.
»Ungaro-Croata«, »Austro-americana«, »Paroplovna dražba Trst-Milje«, »Parop-
lovna družba Istra-Trst«, »Svobodna tržaška plovba«, »Anonimna ogrska družba
za pomorsko ladjarstvo ›Oriente‹«, »Ogrska anonimna družba za pomorsko plovbo
›Adria‹«, »Pomorska paroplovna družba v Kopru« itd. Njihov kapital srečamo tudi
v raznih industrijsko pomorskih komorah od Trsta, Kopra in Rovinja, do Reke in
Zadra. Posameznih ladjarjev in karatistov je še veliko več.
18 O Tržaškem tehničnem zavodu prav tako »Annuario marittimo«. Dobri podatki o
njem tudi v reviji Naše morje 1936 do 1937.
19 Podatke iz ljudskega izročila prim. v posameznih letnih in Terenskih poročilih v
Pomorskem muzeju v Piranu.
300
koncu 19. stoletja jih srečamo med delničarji velikih pomorskih družb.17
Kar pa je za ta sestavek morda poglavitno, je dejstvo, da so končno ustva-
rili lastno ladjedelnico tj. Tržaški tehnični zavod, ki je bil osnovan skoraj
izključno na slovenskem kapitalu, in ki se je v veliki meri naslanjal – ka-
kor druge ladjedelnice – na kooperacijo slovenskega zaledja. Da je bilo de-
lovanje tega zavoda uspešno, je dovolj pisnih dokazov.18 Kljub temu, da so
bila ta neposredna prizadevanja po uveljavitvi na morju prepozna in pre-
šibka, da bi prinesla večje in trajnejše uspehe, pomenijo v naši pomorski
zgodovini korak naprej. V dobi, ko je industrializacija odrinila pomorsko
orientirane kmete od neposredne kooperacije z ladjedelništvom, so posa-
mezni kapitalisti, ki so spoznali vrednost pomorstva, torej tudi ladjedel-
ništva, s svojo napredno dejavnostjo pripomogli k ohranitvi pomorske
tradicije, ki je prešla tudi v najbolj kritično obdobje, tj. v dobo med obema
vojnama, skoraj nedotaknjena. Ohranitev tradicije pa je bil največji us-
peh, kajti na njej smo v obdobju po drugi svetovni vojni lahko čvrsteje in
velikopotezneje zasnovali naše sedanje pomorsko gospodarstvo, ki je si-
cer drugačno kot v preteklosti, vendar neprekinjeno in stvarno vezano na
zaledje. Toda do zlitja zaledja s pomorstvom, ki so ga nakazali naši kmeč-
ki kooperanti s prejšnjem stoletju, prihaja prepočasi. Kontinentalizacija,
katere vzroke bo treba še raziskati, je bila – kljub ohranjeni pomorski tra-
diciji – pregloboka, da ne bi zapustila svojih negativnih sledov. In te sle-
dove mora naše zaledje čim prej odpraviti, če hočemo spet postati pomor-
ski narod.19
narjev na enega slovenskega podoficirja. Med leti 1883 in 1902 pa celo 4 mornarji
na enega podoficirja (v Dalmaciji je ta relacija 53:1).
17 Prim. Annuario marittimo 1890–1912. Tu srečemo Josipa Gorupa in njegova si-
nova Kornelija in Milana, dalje Jerneja Sardoča, Krištofa Kosovela, Jožefa Premr-
la, Jožefa Kanteta, Riharda Rupnika, Franca Gilberta Korošca, Jožefa in Antona
Valušnika, Ivana Vilharja, Valentina Dolenca, Avgusta Kerna, Viktorja Jenka in
druge. Vsi omenjeni so vlagali svoj kapital v pomorske družbe, kakor so bile npr.
»Ungaro-Croata«, »Austro-americana«, »Paroplovna dražba Trst-Milje«, »Parop-
lovna družba Istra-Trst«, »Svobodna tržaška plovba«, »Anonimna ogrska družba
za pomorsko ladjarstvo ›Oriente‹«, »Ogrska anonimna družba za pomorsko plovbo
›Adria‹«, »Pomorska paroplovna družba v Kopru« itd. Njihov kapital srečamo tudi
v raznih industrijsko pomorskih komorah od Trsta, Kopra in Rovinja, do Reke in
Zadra. Posameznih ladjarjev in karatistov je še veliko več.
18 O Tržaškem tehničnem zavodu prav tako »Annuario marittimo«. Dobri podatki o
njem tudi v reviji Naše morje 1936 do 1937.
19 Podatke iz ljudskega izročila prim. v posameznih letnih in Terenskih poročilih v
Pomorskem muzeju v Piranu.
300
