Page 311 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 311
Po sledeh nekega jambora ...
la skozi to praznino in se je razlezla po zemlji, kakor da bi nekaj iskala.
Hoja pa je ležala pred ljudmi, še ne vedoč, kakšna usoda jo čaka. Tesači
so se je lotili. Čez teden dni je bil novi jambor okleščen, olupljen in obte-
san. Bil je presenetljivo dolg. Tesači so jo kar naprej občudovali in vsak je
o njej pripovedoval zvečer svojim domačim, tako, da so si vaščani hodi-
li ogledovat to hojo kot kakšen čudež. Ko je bila hoja obtesana, je manj-
kalo le še to, da bi jo razžagali na tri običajne dele. Toda ladjedelci tega
niso pustili. To je bil njihov posel. Le kaj bi oni počeli, če bi se v njihovo
delo vmešavali kmetje! In vendar bi bil prevoz lažji, če bi jambor pelja-
li v treh kosih. »Načrti so tu, razrežimo ga,« so govorili kmetje. »Ne,« je
rekel Henrik Angel Jazbec, »to prepustimo ladjedelcem.« »Toda prevoz bo
dražji,« je rekel Opeka, »ker bo nevarnejši in bolj dolgotrajen.« »Nič zato,«
je odgovoril Jazbec, »domenili se bomo.« Nato se je začelo ponovno poga-
janje. Liter za litrom je romal iz kleti na gostilniško mizo, nazadnje pa so
se sporazumeli, da bo Jazbec poleg običajne »tovornine« plačal vse pot-
rebne vprege od Cerknice do Sežane. Lep posel za kmeta Opeko. Na svo-
je stroške je moral spraviti jambor le do Cerknice, torej samo najtežji del
poti. Razšli so se zadovoljni.
Nato so se začele priprave za prevoz. Morali so najeti preme na do-
volj visokih kolesih. »Bodo tri preme dovolj?« So se spraševali kmetje.
»Računajmo s štirimi, da se deblo ne bo drgnilo ob tla. V Trst moramo
spraviti nepoškodovanega!« je odgovoril kmet Opeka. Tako so dobili štiri
preme. Sore ni bilo treba, saj je bil jambor sora, da nikdar tega. 64 metrov
dolga sora; kje ste videli že kaj takega? Tri dni so porabili, da so spravili
hojo iz gozda v vas. En dan je šel za druge priprave. Nato so ga nekaj dni
»sušili« in »talili«, drgnili. Na koncu tega dela se je deblo svetilo, kakor da
bi bilo beljeno na začetku pomladi. Zdaj pa na pot!
V arhivu ladjedelnice je podatek, da je jambor prišel nekje iz Kranjske.
Tudi ime ladje je zabeleženo! A prihranimo ga za kasneje. Bilo je 24. janu-
arja 1894. Na Kranjskem je bilo snega na pretek.
1. oktobra smo bili zopet v Rakitni. Gozd do Rakitne je bil pobarvan
z neštetimi barvami jeseni. Dih gozda je bil topel in dišeč. To pot nama ni
bilo treba vstopiti v gostilno, domačijo kmeta Opeke sva z lahkoto našla.
Stari kmet naju ni pričakoval, toda ni bil presenečen, ko naju je zagledal.
Povedala sva mu, da smo jambor našli, vendar brez točnega izvora, in da
smo našli ladjarja. Vprašala sva, če je našel Jazbečevo potrdilo. »Veste,« je
rekel, »vso hišo sem premetal, pa ga nisem našel. Nekam smo ga založili
in verjetno z ostalo šaro zažgali. Vi ste pa res nejeverni Tomaži, da se ne
311
la skozi to praznino in se je razlezla po zemlji, kakor da bi nekaj iskala.
Hoja pa je ležala pred ljudmi, še ne vedoč, kakšna usoda jo čaka. Tesači
so se je lotili. Čez teden dni je bil novi jambor okleščen, olupljen in obte-
san. Bil je presenetljivo dolg. Tesači so jo kar naprej občudovali in vsak je
o njej pripovedoval zvečer svojim domačim, tako, da so si vaščani hodi-
li ogledovat to hojo kot kakšen čudež. Ko je bila hoja obtesana, je manj-
kalo le še to, da bi jo razžagali na tri običajne dele. Toda ladjedelci tega
niso pustili. To je bil njihov posel. Le kaj bi oni počeli, če bi se v njihovo
delo vmešavali kmetje! In vendar bi bil prevoz lažji, če bi jambor pelja-
li v treh kosih. »Načrti so tu, razrežimo ga,« so govorili kmetje. »Ne,« je
rekel Henrik Angel Jazbec, »to prepustimo ladjedelcem.« »Toda prevoz bo
dražji,« je rekel Opeka, »ker bo nevarnejši in bolj dolgotrajen.« »Nič zato,«
je odgovoril Jazbec, »domenili se bomo.« Nato se je začelo ponovno poga-
janje. Liter za litrom je romal iz kleti na gostilniško mizo, nazadnje pa so
se sporazumeli, da bo Jazbec poleg običajne »tovornine« plačal vse pot-
rebne vprege od Cerknice do Sežane. Lep posel za kmeta Opeko. Na svo-
je stroške je moral spraviti jambor le do Cerknice, torej samo najtežji del
poti. Razšli so se zadovoljni.
Nato so se začele priprave za prevoz. Morali so najeti preme na do-
volj visokih kolesih. »Bodo tri preme dovolj?« So se spraševali kmetje.
»Računajmo s štirimi, da se deblo ne bo drgnilo ob tla. V Trst moramo
spraviti nepoškodovanega!« je odgovoril kmet Opeka. Tako so dobili štiri
preme. Sore ni bilo treba, saj je bil jambor sora, da nikdar tega. 64 metrov
dolga sora; kje ste videli že kaj takega? Tri dni so porabili, da so spravili
hojo iz gozda v vas. En dan je šel za druge priprave. Nato so ga nekaj dni
»sušili« in »talili«, drgnili. Na koncu tega dela se je deblo svetilo, kakor da
bi bilo beljeno na začetku pomladi. Zdaj pa na pot!
V arhivu ladjedelnice je podatek, da je jambor prišel nekje iz Kranjske.
Tudi ime ladje je zabeleženo! A prihranimo ga za kasneje. Bilo je 24. janu-
arja 1894. Na Kranjskem je bilo snega na pretek.
1. oktobra smo bili zopet v Rakitni. Gozd do Rakitne je bil pobarvan
z neštetimi barvami jeseni. Dih gozda je bil topel in dišeč. To pot nama ni
bilo treba vstopiti v gostilno, domačijo kmeta Opeke sva z lahkoto našla.
Stari kmet naju ni pričakoval, toda ni bil presenečen, ko naju je zagledal.
Povedala sva mu, da smo jambor našli, vendar brez točnega izvora, in da
smo našli ladjarja. Vprašala sva, če je našel Jazbečevo potrdilo. »Veste,« je
rekel, »vso hišo sem premetal, pa ga nisem našel. Nekam smo ga založili
in verjetno z ostalo šaro zažgali. Vi ste pa res nejeverni Tomaži, da se ne
311
